Podnebni plebiscit

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 18. december 2015 / 10:39

Slovenci imamo z odločanjem na plebiscitu eno zelo slabo in eno najboljšo izkušnjo. Slaba je bila tista, ko smo na plebiscitu oktobra 1920 izgubili Koroško, dobra pa je bila, ko smo se decembra 1990 plebiscitarno odločili za samostojno državo. Prvo preizkušnjo smo (kot vse slabo) skoraj pozabili, druge seveda ne, čeprav v državi, za katero smo se takrat odločili, ne gre vse tako, kot bi si želeli. Kakorkoli že: ko v našem jeziku rečeš, da si se za nekaj odločil plebiscitarno, to pomeni, da je bila odločitev sprejeta z veliko večino. Tako je bilo tudi na pravkar končanem podnebnem vrhu v Parizu. Udeležilo se ga je kar 195 držav, dolgo so se usklajevale, končni dogovor pa sprejele soglasno.

Izraz »podnebni plebiscit« sicer ni najbolj primeren. Plebiscit je tujka za ljudsko glasovanje, v Parizu pa se niso odločala cela ljudstva, ampak njihovi izbrani predstavniki. Plebiscitni sklep je visoko zavezujoč, tako rekoč obvezen. Pariški podnebni dogovor pa ni take vrste. Po eni strani navdušuje že samo dejstvo, da je bil vsej različnosti pogledov navkljub sploh sprejet, po drugi pa je že na samem začetku veliko nejasnosti v vprašanju, kako ga udejanjiti. A eno je gotovo: udejanjen bo le, če ga bo v svoji vsakdanji okoljski praksi izvajala večina držav, še zlasti pa tiste, ki so največje onesnaževalke: ZDA, Kitajska, Indija … Že če bi ga udejanjale samo te, bi se spremenilo veliko.

Nič pa se ne bi spremenilo, če bi se sprejetega dogovora držalo samo nekaj manjših držav. Slovenija, denimo. Pa še nam ni jasno, kako bomo naredili kak bistveni premik. To bi lahko storili le, če bi ukinili oziroma bistveno zmanjšali ogljične emisije iz dveh največjih slovenskih virov onesnaževanja ozračja. To sta TEŠ 6 in promet na avtocestnem križu. TEŠ 6 je komaj začel obratovati, a se je že izkazal za šolski primer zgrešene investicije, tako v finančnem kot v ekološkem oziru. Tudi če bi velenjski lignit nadomestili s čistejšimi premogi ali elektrarno predelali na plin, bi bila še vedno velika onesnaževalka. Po drugi strani se vsi še spominjamo, s kakšnim navdušenjem smo gradili slovenski avtocestni križ. Zdaj pa ima tudi ta že ozka grla, po drugi strani pa omogoča predvsem veliko tujega tranzitnega prometa skozi našo državo. Mi sicer pobiramo cestnine in prodajamo goriva, »pokasiramo« pa tudi vse izpuste od tega velikanskega prometa, ki je za majhno državo enostavno prevelik. Denimo, da bi večino avtomobilov predelali na električni pogon. Kaj bi dosegli? Nekaj že, a ne veliko. Ti avtomobili bi namreč še naprej potrebovali elektriko iz Teša …

Lahko k vsemu skupaj nekaj prispevamo tudi kot posamezniki? En sam nič, če bi se pa večina Zemljanov odločila, da bo vsak najprej pometel pred svojim pragom, bi to pomenilo veliko. Takega planetarnega plebiscita, sestavljenega iz milijard individualnih prispevkov, seveda še dolgo ne bo. Večina ljudi bi šla v tak projekt le, če bi jih v to prisilile planetarne oblasti, teh pa še ni. A kljub vsemu je visoko ozaveščenih posameznikov vse več. Med te bi se rad prištel tudi podpisani. A kaj, ko se niti slučajno ne mislim odpovedati vožnjam s svojim avtom, v katerem se velikokrat peljem sam. V hiši imam krušno peč in še vedno tudi peč na »lahko« kurilno olje. Prva je sicer prava potrata, a mi je njena prijazna toplota pri srcu še iz otroških let. Vrh tega sam poskrbim za butarice in drva, ta obnovljivi vir energije pridobivam v domačem gozdu. Če bi peč na olje zamenjal s toplotno črpalko, pa bi spet potreboval elektriko iz – Teša. Hm.