Motivacija ali zgodba o orlu

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / petek, 4. december 2015 / 09:46

Lakota nam vzbudi željo po jedi. Lakota je torej motivacija. Z eno majhno tovarniško napako, kajti lakota pride sama od sebe in potem se nam ni težko motivirati, da bi jedli. Prej bi rekel, da se tu strokovnjaki motijo in da lakota ni motivacija, ampak navaden življenjski proces. Poglejmo uradno definicijo gospe motivacije: Motivacija je psihološki element, ki spodbuja organizem, da ravna v skladu s svojimi cilji. Nanjo lahko gledamo kot na gonilno silo, ki nas prisili, da ravnamo v skladu z nekim ciljem, ali pa to vedenje še dodatno okrepi. Če ste mogoče brali zadnji dve torkovi kolumni, lahko sklepate, da je cilj skupni imenovalec motivacije in cone udobja. Mi smo še daleč od cilja. Nekaj motivacije nam je položeno v zibelko – tako kot lakota. Temu rečemo osnovna življenjska potreba, da se sploh lahko sprehodimo do lastnega pogreba. Če pa hočemo več od življenja, postane motivacija malce pomembnejši faktor. Vedno ko mi jo omenijo, se spomnim očetove zgodbe o orlu. Orel doživi največjo starost med vsemi ptiči. Lahko doživi tudi sedemdeset let, vendar ima vmes zelo stresno obdobje, kajti da bi doživel tako starost, mora nekje pri štiridesetih sprejeti zelo težko odločitev. Pri tej starosti njegovi kremplji ne zmorejo loviti plena, ki mu služi kot hrana. Njegov kljun toliko zraste in se zvije, da mu komaj kaj hrane uspe požreti. Njegova stara in težka krila se zaradi zbitega perja zatikajo za trup, kar mu onemogoča letenje. Takrat orlu ostaneta zgolj dve možnosti: umreti ali iti skozi boleč proces, ki traja skoraj pol leta. Večina jih umre, tisti pravi pa se odločijo za največje muke v življenju. Ta proces od orla zahteva, da gre v gnezdo in s kljunom kljuva po kamnu, vse dokler mu ne odpade. Potem čaka, da mu zraste nov kljun, s katerim skljuje stare kremplje. Spet čaka, da mu zrastejo novi, s katerimi prečeše staro perje. In tako šele po skoraj šestih mesecih orel poleti v novo rojstvo. Mit o orlu govori o spremembah, ki se dogajajo pri vsakomer od nas v določenem obdobju, ne bom napisal v določenem starostnem obdobju. Spomnim se, da mi je oče o tem orlu pripovedoval, ko je opazil, da se potapljam v cono udobja, čeprav tega takrat nisem poznal. Moram pa priznati, da mi je to jasno šele zdaj, kakih petnajst let kasneje.

Motivirati se, da v življenju narediš kaj več kot pa je nujno, ni lahko. Trener športnika ne motivira, ker je motivacija osnovna športnikova lastnost. Enako je z učitelji v osnovni šoli. Torej to spada med primarne motive po preživetju. Osnovno šolo mora nujno opraviti vsakdo. Športnik brez motivacije ne obstaja. Kaj pa mi, običajni ljudje, ki imamo vse, le motivacije ne? Imamo zdravje, službo, družino, prijatelje ... vse gre gladko in tekoče, ko pa nas nekdo vpraša, ali je to vse, odgovorimo, da ne, čeprav vemo, da lažemo. In potem pride vprašanje motivacije, ki bi bila vzvod, da naredimo nekaj več ... Vendar kaj ...