Salaš 137
Dobrodošli v Vojvodini: Banat 2015 (2)
Novi Sad nam je predstavila domača vodnica Sanja. Ugotovili smo, da je ogromno napisov v cirilici, sploh v prometu so pa napisi v latinici res redki.
Pot nas je vodila na dvoje tradicionalnih domačih posestev oziroma salašev. Lahko bi rekla, da so to danes vojvodinske turistične kmetije.
Za kosilo smo obiskali Salaš 137, ki je bil v svojih začetkih zamišljen manj komercialno, kot je na koncu izpadel, saj danes ocvrte prašičje nogice, ocvirke in druge srbske mesne dobrote postrežejo na že kar restavracijskem nivoju. Njegov šef Aleksander Samardžija pa je najbolj popularen Dalmatinec v Vojvodini. Salaš 137 obišče ogromno tujcev, imajo pa celo nekaj sob, tako da lahko pri njih uživate v naravi, ježi konj, dobri hrani in miru tudi več dni.
Zvečer smo obiskali še Petlov salaš, kjer je na prvi pogled jasno, da je namenjen večjim skupinam, bolj bučnemu druženju. Tudi znamenitim večerom, ko večerja ne mine brez žive glasbe.
Takoj ko smo prispeli v Novi Sad, ki je zadnje čase pri turistih zelo priljubljeno mesto, baje celo bolj kot Beograd, smo se srečali z dunjo – žganjem iz kutine, nato so nam predstavili še košček srbskega vinskega sveta. Nikolov oče, Đorđe Mihajlović, je celo član reda vinskih vitezov (mislim da Banata) in nam je nekaj malega razložil o vinih, ki so jih postregli zvečer pri večerji, a večini je najbolj odgovarjal rose, narejen iz grozdja vrste muškat hamburg.
(Nadaljevanje prihodnjič)