Rodno Makedonijo nosijo v srcu
»Makedonci smo takšni ljudje, da vsakogar hitro sprejmemo. Po eni uri je že naš!« na vprašanje, kaj je značilno za makedonski značaj, odgovarja Borče Lazov, Makedonec, ki že skoraj trideset let živi na Jesenicah. Je Makedonec in Slovenec hkrati, Slovenija je njegov dom, Makedonija pa njegova rodna dežela, kamor se rad vrača.
Makedonci, ki živijo na Jesenicah, zvečine izvirajo z vzhoda Makedonije, denimo iz Štipa, Kočanov ...
Gravče na tavče: sestavine: 1 kg fižola, pol kg čebule, 3 stroki česna, 2 stroka pora, 1 rdeča paprika, 1 žlica sladke mlete rdeče paprike, 2 dl olja, 2 žlici sesekljanega peteršilja, sol, vegeta, poper. Priprava: Na olju rahlo prepražimo na kolobarčke narezano čebulo, dodamo por, na kolobarčke narezano papriko in sesekljan česen in nekaj časa dušimo. Na koncu primešamo eno žlico sladke mlete rdeče paprike. Dodamo v slanem kropu skuhan fižol in vse skupaj premešamo. Solimo in popramo po okusu in dodamo žlico vegete. V lončeno posodo damo pripravljeno maso, po želji naložimo rezine prekajene šunke ali na obeh straneh popečene svinjske kotlete. Pečemo v pečici na 200 stopinj Celzija najmanj eno uro oziroma dokler površina ni lepo zapečena. Na koncu povrhu posujemo peteršilj. (recept MKD Ilinden v knjižici Dobrote naših babic)
Borče Lazov je v Slovenijo prišel leta 1986 kot mlad, triindvajsetletni fant, s trebuhom za kruhom. To so bili časi, ko so v jeseniški Železarni vsak torek in četrtek sprejemali nove delavce. »Prišel si v Kadrovsko in so te vprašali, kakšno izobrazbo imaš in kaj znaš delati. Pa so te vzeli ...« Kot strojni tehnik je Borče hitro dobil delo in poceni stanovanje v samskem domu. Kot se spominja, sta bila v sobi dva, imela sta kopalnico in skupno kuhinjo, bivanje pa je bilo zelo poceni, ob 12 milijonih takratnih dinarjev je najemnina znašala borih 800 tisočakov. Borče je na Jesenicah kmalu spoznal svojo bodočo ženo, prav tako Makedonko, ki pa je s starši na Jesenice prišla še kot dojenčica. Preselila sta se v tastovo hišo, dobila hčerko Sanjo in sina Damjana in na neki način postala – Slovenca. Kljub temu pa so v družini ohranili makedonski jezik in kulturo. »Doma govorimo makedonsko, otroka tudi vesta, da sta Makedonca, od majhnih nog hodita tudi k folklori. Žena, ki je dobra kuharica, tudi večkrat skuha makedonske jedi, kot recimo tavče gravče, zelnik, banico ... V Makedoniji imam še 'majko' in jo obiščemo enkrat, dvakrat na leto. Navadili smo se na to življenje tu in Makedonije ne pogrešam več tako močno. Gremo radi dol, a teden, dva je dovolj, to ni več isto ... Ljudje v Makedoniji tudi živijo težje kot mi v Sloveniji.« Makedonci še prihajajo v Slovenijo, a zadnja leta manj, saj tudi tu ni dela. Večinoma dobijo delo v proizvodnji, a za zelo nizko plačo, tudi za samo tri, tri evre in pol na uro ...
Bogato družabno življenje v zaklonišču
Večina Makedoncev v Sloveniji ohranja svojo kulturo in identiteto v društvih. Tudi pri Borčetu ni nič drugače; celo več, že več kot deset let vodi jeseniško makedonsko društvo MKD Ilinden. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1993, v njem pa ohranjajo makedonsko kulturno tradicijo, folkloro, glasbo in pesmi, praznovanja, ne nazadnje pa tudi jezik in pisavo – cirilico. Kot pravi Borče, imajo v društvu med štiristo in petsto članov, na Jesenicah pa so Makedonci tretja največja tuja narodnost, za Bošnjaki in Srbi. Na Gorenjskem sicer največja makedonska skupnost živi v Kranju. Jeseniško makedonsko društvo ima ime po prazniku ilinden, ki ga obeležujejo 2. avgusta, simbol društva pa je štiriperesna deteljica, ki simbolizira srečo.
Zanimivo je, da ima društvo svoje prostore globoko pod zemljo, v zakloniščih pod eno od jeseniških stolpnic v Centru II. In tam spodaj Makedonci razvijajo bogato kulturno in družabno življenje: v zaklonišču potekajo vaje folklornih skupin, pri čemer so posebej ponosni, da je njihovim mladincem uspelo pridobiti državni status, med mladimi folkloristi pa so celo otroci iz Kranja in celo Ljubljane. V prostorih društva moški igrajo karte, posebno igro, imenovano žandar, dejavni so tudi v nogometu, pred leti so tako igrali celo v gorenjski ligi. Ženske večkrat spečejo kakšno makedonsko dobroto, s katerimi se vselej predstavljajo tudi na jeseniški Multikultinariki. Kot pravi Borče, je pred leti na Jesenicah delovala celo makedonska šola, in sicer na Osnovni šoli Koroška Bela, ki jo je v najboljših časih obiskovalo kar okrog štirideset otrok, ki jih je o makedonskem jeziku in kulturi poučeval makedonski učitelj.
Borče pravi, da je pomen društva tudi v tem, da na ta način, z druženjem, Makedonci, ki živijo v Sloveniji, ohranjajo makedonski jezik. »Če ne bi bilo društva, ne vem, če bi še govoril makedonsko,« pravi. Ponosen in vesel pa je, da njegova otroka Sanja in Damjan ohranjata svojo makedonsko identiteto in sta dejavna v društvu, Damjan celo vodi mlade folkloriste, ki nastopajo tudi v tujini. »Vesta, da sta Makedonca, odlično govorita makedonsko, rada gresta v Makedonijo, izbira življenjskih partnerjev pa bo njuna odločitev – ali bosta izbrala Makedonca ali Slovenca,« še pravi Borče.