Ob žici okupirane Slovenije

Besedilo: Marko Jenšterle
Kategorija: GG Plus / petek, 20. november 2015 / 11:30

Okoli trideset tisoč Slovencev, med njimi vse več mladih, ki se vsako leto maja odpravijo na dobrih trideset kilometrov dolgo Pot spominov in tovarištva, najbrž niti ne pomisli več na to, da je bil ta dogodek nekoč poznan pod imenom Ob žici okupirane Ljubljane. Pod tem naslovom je leta 1959 slovenski režiser Dušan Povh tudi posnel svoj kratki dokumentarni film. Mladina dogodek danes večinoma jemlje samo še rekreativno, tako kot razne množične maratone, ki so se razpasli po vsem svetu. Vse manj je tistih, ki vedo, da je bila med drugo svetovno vojno Ljubljana okupirana vse od 11. aprila 1941, s čimer pa okupatorju niti slučajno ni uspelo zatreti upora. Kvečjemu nasprotno, ilegalno delovanje se je samo še okrepilo. V naravi človeka je, da mu v izrednih situacijah začnejo pospešeno delovati možgani, s čimer se skuša rešiti iz na videz nemogočih situacij. To se bo pokazalo tudi ob novi slovenski žičnati meji, pri kateri obmejni lovci že sedaj opozarjajo, da se bo nanjo nasajala predvsem divjad. Tisti begunci, ki bodo hoteli priti na njeno drugo stran, bodo že našli svojo pot.

Ob splošnem navdušenju nad tem, da je vlada končno zaprla begunsko pot, se je kot glas vpijočega v puščavi pojavil protest štirih slovenskih pisateljev (Svetlane Makarovič, Borisa A. Novaka, Drage Potočnjak in Dušana Šarotarja), ki so žici rekli svoj odločni »ne«. Ob tem so opozorili na infantilno politiko današnjega časa. Boris A. Novak je namreč izjavil: »Politiki se igrajo z nevarnimi stvarmi, kot se igrajo otroci igre vojakov.« Po njihovem mnenju bo zgodovina natančno presodila naša stališča ob postavljanju ograje.

S tem, ko smo z žičnato ograjo ogradili Slovenijo, nismo le preprečili nekontroliranega pretoka beguncev, ampak smo se tudi sami zaprli v nekakšen sodoben rezervat. Z ograjo smo ogradili svoje svetovljanstvo in odprtost. Zdaj nam na tem majhnem koščku Evrope prišleki ne bodo več motili ljubega miru, naša vestnost in ponižnost do močnejših evropskih voditeljev pa se nam zna kaj kmalu maščevati. Napovedi Nemčije, da bo begunce vračala v države, v katerih so jih prvič popisali, nam ne gre na roko. Begunci so v Evropo resda najprej vstopali v Grčiji, ampak to je bil ravno čas, ko je Nemčija najjužnejšo evropsko državo kruto držala v šahu, Grkom zategovala pas in s tem reševala predvsem svoje banke. Povsem razumljivo je, da Grki v tistih časih niso imeli pretiranih simpatij do Evrope in še posebej Nemčije, zato so begunce v glavnem brez popisovanja spuščali naprej. Podobno so delovale tudi druge države na njihovi poti do Nemčije, ki se je nato ustavila v natančni Sloveniji, kjer smo v upanju, da nas bodo veliki za to nagradili, na meji s Hrvaško zadrževali begunce in jih vestno popisovali, čeprav so mnogi že tedaj opozarjali, da moramo le vzpostaviti koridor, po katerem lahko begunci čim prej pridejo do Avstrije. Na koncu se torej lahko zgodi, da bomo z begunci vendarle živeli skupaj. In to za ograjo, ki resda otežuje prihode, a tudi izhode.