Druži jih ultramaraton

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 19. november 2015 / 09:58

Špela Šavs, Edo Gregorič, Benjamin Žumer in Stanko Maček – štirje tekaški prijatelji, ki so letos uspešno nastopili na 24-urnem teku v Beogradu. Cilj Špele in Stanka je Špartatlon, Benjamin se bo preizkusil v ultra trail tekih, Edo pa si pri 74 letih in pretečenih 118 tekih, dolgih 42 kilometrov ali več, želi le, da bi bil zdrav in bi lahko še naprej tekel.

Brdo – V nedeljo proti poldnevu, ko smo se dobili za pogovor, je bil za njimi že dopoldanski trening. Špela Šavs, Benjamin Žumer in Stanko Maček so iz Preddvora startali ob petih zjutraj, tekli na Kališče, Storžič in nazaj v Preddvor: 17,5 km, 1700 višinskih metrov. Najprej predstavljamo najstarejšega izmed četverice gorenjskih ultra tekačev, ki so pred časom uspešno nastopili na 24-urnem teku v Beogradu.

Kranjčan Edo Gregorič je star 74 let, a jih ne kaže. Kot pravi, k temu zagotovo pripomore tudi redno gibanje. V športu je štirideset let. Začel je s tekom na smučeh. Desetkrat je pretekel Trnovski maraton in prav tolikokrat Bloškega. Bil je tudi na Vasa teku na Švedskem. Teku pozimi je dodal še tek poleti. Najdaljšo športno statistiko, ki jo je pripravil ob 40-letnici ukvarjanja s športom, beleži prav v daljših tekih. »Prvega sem pretekel leta 1978. To je bil Maraton Čazma, dolg 60 kilometrov. Od takrat sem pretekel 118 tekov, dolgih 24 kilometrov ali več, od tega 43 maratonov. Letos sem nastopil na petih, prvič tudi na 12- in 24-urnem teku. Prav na slednjem v Beogradu sem pretekel najdlje doslej, 145,3 kilometra. Moj letošnji maraton v Bielu v Švici na 100 kilometrov je bil že moj dvajseti,« je pojasnil. Vmes je leta 1984 začel tekmovati tudi na triatlonih in se desetkrat udeležil triatlona jeklenih v Bohinju. »Leta za zdaj še niso ovira. Sem počasnejši, a gre,« se ne izgovarja na starost, vztraja v športu in dosega odlične rezultate. Njegov vsakdanjih je športno obarvan. Teče vsak dan po eno do dve uri, če se pripravlja na daljši tek, tudi več. Največkrat izbere traso proti Brniku, Škofji Loki ali Brdu. Poleg teka tudi telovadi. Del njegovega vsakdanjika je obisk knjižnice, kjer prebere kakšno knjigo in brska po internetu. Rad tudi slika. Lahko je vzor mlajšim tekačem in drugim športnikom. »Moj cilj, želja je, da bi bil še nekaj let zdrav in lahko tekel,« pravi, za konec pa na vprašanje po receptu za dolgo aktivno življenje doda: »Ne preveč piti, ne kaditi, malo paziti na prehrano, kar pomeni ne se prenajedati in ne jesti preveč mastne hrane, in se redno gibati. Pomembni so tudi geni.«

Tekaške gene ima tudi Špela Šavs, 45-letnica iz Preddvora. »Oče pravi, da je bil že stari ata takšen. Jaz sem v športu že od malega. Trenirala sem smučanje. Teči pa sem začela, ko so otroci malo zrasli. Nisem mislila, da bom kdaj tekla dolge teke. V naravi uživam in kilometre sem kar podaljševala,« je dejala. Pritegnil jo je Špartatlon, 246,8 kilometra dolg tek. »Bilo je decembra 2011. Gledala sem film o Ruth Podgornik Reš, pa sem rekla, da bi poskusila, čeprav še nisem pretekla niti enega maratona. Lani, ko je Špartatlon pretekel še njen sin Miha, pa sem se odločila, da grem v akcijo. Prišla sem v stik z Rajkom Podgornikom Rešem, možem pokojne Ruth, in od februarja mi piše plan treninga. Napredek je več kot očiten. Dobro sem tekla na 100-kilometrskem teku v Švici, na 24-urnem teku v Beogradu pa sem zmagala in izpolnila normo za Špartatlon. Pretekla sem 180,7 kilometra, največ doslej. »Sem kar verjela v zmago, saj sem se veliko pripravljala. Poleti niti na dopust nisem šla, ves prosti čas sem posvetila teku,« je povedala. Vse je sedaj usmerjeno v Špartatlon. »Treningi so se začeli pred dvema tednoma. So tudi dvakrat na dan. Je naporno, sploh ob službi in družini, a maksimalno se bom potrudila, da mi uspe,« pravi Šavsova, ki je letos pretekla že 4500 kilometrov.

Uspešno je na 24-urnem teku v Beogradu nastopil tudi Benjamin Žumer, 49-letnik s Srednje Bele pri Preddvoru. S pretečenimi 200,2 kilometra je osvojil 2. mesto. Njegova športna pot se je začela v cestnem kolesarstvu. »Začel sem s 17 leti. Več ali manj sem celo življenje samo kolesaril. Štiri leta sem treniral pri Savi. Tečem zadnji dve leti. Vzame ti manj časa, lahko greš zvečer. Ne bi pa mogel samo teči, zato kombiniram s kolesom,« je povedal. Tekma v Beogradu je bila zanj šele tretja, po štafetnem teku okrog Brda leta 1983 in letošnjem 100-kilometrskem teku v Švici. »Drugo mesto me je presenetilo. Zadal sem si v enem dnevu preteči 200 kilometrov. Ko sem jih dosegel, sem končal. To je bil moj najdaljši tek doslej. Izpolnil sem tudi normo za Špartatlon, a ne bom šel. Najprej bom poskusil na trail tekih. Na cestnih tekih je tako, da ali imaš krizo ali pa ti je dolgčas. Spomladi nameravam nastopiti na 100 miljah Istre, potem pa bom videl, kako naprej,« je dejal. Zagotovo pa bo ostal v športu, saj je tudi zanj način življenja.

Stanka Mačka, 45-letnika iz Adergasa, ki trenutno živi v Škofji Loki, smo v preteklosti srečevali na Gorenjskem pokalu v rekreativnih tekih, nato pa je napovedal tekaško upokojitev. »Imel sem operacijo rame in pete, leto in pol sem imel premora in v tem času ugotovil, da brez teka ne gre. Prišla je želja po daljših tekih. Letos marca sem znova začel trenirati. Nastopil sem na 24-urnem teku v Beogradu, a po 12 urah zaradi krčev odstopil. Pretekel sem 85,8 kilometra, največ doslej,« je pojasnil. Povprašali smo ga za primerjavo med krajšimi in dolgimi teki. »Ni primerjave. Za tako dolge teke je potrebna vzdržljivost, za krajše pa moraš imeti hitrost. Na začetku je kar težko. Teči počasi se moraš naučiti, a brez tega ne gre, saj so ultra teki dolge preizkušnje in se ne moreš zagnati kot na teku na 10 kilometrov. Kilometer tečem pet do šest minut. Imajo pa dolgi teki poseben čar. Je tudi veliko trpljenja, a ko premagaš razdaljo, pride zadovoljstvo.« Njegov glavni cilj je Špartatlon, na katerem želi nastopiti leta 2017. Prihodnje leto bo aprila najprej tekel maraton v Parizu, potem pa bo lovil normo za Špartatlon. Za neposredno uvrstitev mora 100 kilometrov preteči pod osmimi urami ali na 24-urnem teku preteči 212 kilometrov.