Razpoložena za Pariz

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. november 2015 / 10:08

»Paris, mon amour. Trpim za nesrečno zaljubljenostjo, zaljubljenostjo v mesto. Lahko si zaljubljen v mesto, kar je tako, kot bi ljubil na tisoče ljudi. Čutiš ga, kako diha, kako utripa njegova vratna žila, kako te ljubi, kako te zapelje, prvič, drugič, in potem te, ko v tvojih očeh opazi zaljubljenost, kot pravi homme fatale odvrže. Paris. Zame je Pariz moškega spola. Čeprav obožujem njegove ženske. / Mesto je v mojem jeziku srednjega spola. Ker je vedno oboje. Pariz, ki so ga moški, ki so hodili po njem, občutili kot žensko, kot zvok visokih pet po granitnih kockah, kot smeh žensk z ustnicami, črnimi od rdečega vina, kot mlečne prsi, ki kipijo iz dekolteja. Pariz, mesto z najlepšim dekoltejem, je nekoč rekel arhitekt Boris Podrecca in vsakič znova ugotavljam, kaj je imel v mislih. Njegove izložbe, balkoni, terase kavarn, kot nedrja zapeljivke. Za Henryja Millerja je bil Pariz cipa, ki jo hočeš imeti, ne odnehaš, dokler je nimaš pod sabo, a takoj zatem se počutiš ogoljufanega. /…/ Nobeno mesto ni tako čarobno (tudi) v dežju. Stiskaš se ob mizicah na terasi kavarne, s senčnika kaplja voda, morda se zliva za ovratnik, komu mar. Dež v Parizu ne more pokvariti vzdušja. Če si turist. In jaz sem v tem mestu samo in zgolj turist. To je taka drobna bolečina. In hkrati varovalka. Nikoli ne bom spoznala krute plati tega mesta, ki sprejme samo izbrance, ostale zavrže, jim ne dovoli, da pijejo v istih kavarnah kot tisti, ki pripadajo. Dež v Parizu diši po melanholiji, ki se lahko hitro združi z nostalgijo. Nostalgija je beseda, ki ima največ različnih vonjev, to sem že rekla. Pravzaprav je čudno, da trpiš za nostalgijo po Parizu iz časov, ki jih nisi živel. Čudno je, a če je ne bi bilo, ne bi bilo te knjige.« (Str. 9, 11)

Novinarka in pisateljica Vesna Milek (1971) je res »razpoložena za Pariz«, naj se mu predaja skozi literaturo in druge umetniške oblike ali pa na kraju samem. Hkrati pa je lepo, ker prizna, da je »v tem mestu samo in zgolj turist«. Pariz namreč od prišlekov res sprejema samo izbrance, od teh pa zahteva žrtvovanje (sacrifice). To vem tudi sam; več kot dve leti sem živel v tem mestu, a te žrtve nisem zmogel. Od Slovencev so to zmogli le redki: Veno Pilon, Zoran Mušič, Evgen Bavčar … Branje te knjige me je 30 let pozneje znova razpoložilo za Pariz in zato sem avtorici prav hvaležen. Hvaležni ji bodo tudi bralci, ki bi radi Pariz le začutili. Preden bi si upali vanj vstopiti, pa čeprav le kot turisti …