Knjiga me briga

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / torek, 10. november 2015 / 11:07

Sedeli smo v senci ob kavi in uživali sobotno poletno jutro. Franc je po nekaj minutah splošne debate o športu, politiki in drugem posebej poudaril, da mineva petdeset let, odkar dela v kolesarstvu. Vemo, kako to gre, ko reče človek, da ima štirideset let delovne dobe. Penzija! Zaslužena upokojitev. Direktor v imenu celega kolektiva izroči zlato uro z datumom, še zadnjič 'častiš' sodelavce in to je to za tole življenje. Vendar Franc takrat še ni razmišljal o zlati uri. Zbrano druščino je le spomnil, da prav na tisto sobotno jutro mineva petdeset let, odkar je postal kolesar, odkar je v kolesarstvu, ki ga ni zapustil niti za en dan, razen ko je šel k vojakom, pa še tam je bil obravnavan kot kolesar. Enkrat kolesar, vedno kolesar, pravijo podučeni. Zanimivo. Trije od štirih nismo šteli niti petdeset let življenja, kaj šele dela v kolesarstvu. Spogledali smo se, srknili kavo in seveda naročili še šilce krepkega na Frančev račun. Zasluži si je: še na mnoga leta! To je bilo pred več kot petimi leti in v knjigarnah je bila poplava biografij in avtobiografij. Celo Jan Plestenjak je izdal svojo biografijo, čeprav še za eno normalno delovno dobo povprečnega človeka ni imel v osebni izkaznici. Potem je padel pravi pravcati »brain storming«, kaj vse se je v kolesarstvu na »naših cestah« v teh petdesetih letih zgodilo. Ljubi Jezus – in povsod je bil zraven Franc Hvasti! Bilo je pričakovano, da bo nekdo rekel: »O teh petdesetih letih moraš knjigo napisati!« Namuznil se je, zamahnil z desnico in zamomljal nekaj, kar smo slišali, da ni vredno debate, da to tako in tako nikogar ne zanima, da se je zbudil in se slučajno spomnil na ta datum, ki je slučajno pol stoletja star, in naj vse skupaj pozabimo. Pol stoletja? Pol stoletja razmišljanja o kolesu in kolesarstvu in ljudeh, ki so vozili kolesa, ki še vozijo kolesa, ki živijo od tega, ki živijo za to ...

Pol stoletja? Predlagal sem mu, naj razmisli o knjigi. Nisem mu ničesar predlagal, a glede na obdobje, ko so avtobiografije delale konkurenco kuharskim knjigam, je bilo nekaj več razmišljanja o tem. »Kdo pa bi to napisal? Jaz ne znam, niti nimam časa, koga drugega to ne zanima, in če že koga, potem je to cel kup dela in ... tega nihče ne bi bral in ...« Drugi za mizo v senci se nismo strinjali, teme sobotnega kramljanja ob kavi pa nismo zamenjali, vse dokler se nismo razšli. Naslednjo soboto se nismo srečali v senci. Kar nekaj jih je minilo, preden se je isti kvartet spet slučajno zbral. Takrat je Franc Hvasti prišel bolj prešerne volje, kot smo ga vajeni. »Odločil sem se. Res bom napisal knjigo o svojem petdesetletnem delu v kolesarstvu. Zakaj pa ne?« Zaploskali smo in mu čestitali za odločitev. »Sam jo boš napisal? Super!« sem vprašal in čestital hkrati. »Ne, ne bom je sam napisal, tega ne znam. Ti jo boš! Saj jo boš, a ne?« Pokazal je name.

Danes ob 18. uri je v avli Gorenjskega glasa predstavitev te knjige ...