Narodovo telo v razpadanju

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 6. november 2015 / 00:00

V Galeriji Ivana Groharja so včeraj odprli razstavo akademskega kiparja Metoda Frlica. Njegove najboljše umetnine so svojo pot vedno začele v Škofji Loki. Tudi tokrat.

Škofja Loka – Na mesarskih kavljih visijo odrezane dlani. Predimenzionirane, precej večje, kot jih nosimo ljudje, kar pa dodatno okrepi vizualni učinek. Visijo kot deli govejega stegna, najboljših sedem kosov iz gorenjskih mesnic. Čeprav odrezane v zapestju, dlani trdno med prsti držijo žemljo, steklenico, knjigo, tabletko, sir, 'šparovček' in kocko sladkorja. »Gre za zdrave gospodarske panoge, ki ponazarjajo odrezane ude od narodovega telesa, predelava žita, industrija pijač, papirna industrija, del farmacije, proizvodnja mlečnih izdelkov, banke in industrija sladkorja. Slovenci smo jih v zadnjih 25 letih tako rekoč uničili,« svojo najnovejšo ambientalno postavitev z naslovom Udi narodovega telesa ali fantje, zavozili ste, ki jo je pripravil posebej za razstavo v Galeriji Ivana Groharja, 'mesno ponudbo' pojasnjuje Metod Frlic, akademski kipar in profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Dlani so iz žgane gline in delujejo živo. Bolijo.

Pogled na tla pred noge je še bolj strašljiv, a šele potem, ko začnemo brati napise na snežno belih keramičnih ploščicah, značilnih za mesnice. Na njem so izpisana imena slovenskih podjetij, blagovnih znamk, Žito, Color, Cockta, Ora, Toper, Alpina, Rog, Rogaška, SCT … Propadlo, prodano, ukradeno. »To je usoda številnih slovenskih podjetij, ki dela svojega dobička ne plasirajo več kot nekoč v javno dobro, ampak zgolj v privatne žepe,« razmišlja Frlic in dodaja, da je s tem bila narodu vzeta njegova identiteta. Kot mlad človek jo je našel v tovarnah, ki so ljudem v posameznih okoljih dajale delovna mesta, zaslužek in kruh, skrbele so za kulturno življenje in urejanje okolja in bile kot take del narodove kolektivne zavesti. »Do vsega, kar so prinašala ta imena, smo čutili pripadnost, ni se zaman reklo 'mati fabr'ka'. V petindvajsetih letih so 'fantje' elegantno prodali fabrike, blagovne znamke, simbole, s katerimi smo se v polpretekli zgodovini identificirali tudi kot narod. S tem so mi vzeli mladost,« ugotavlja umetnik. Da smo postali dežela humanitarnih akcij, saj 300.000 ljudi živi pod pragom revščine, dolg države se konstantno povečuje od leta 1991 naprej, izgubili smo tovarne ... »Ob vsem tem sem kot kipar postal del marginalne skupine, saj tujci ne kupujejo kipov, ampak tovarne. To je klavnica, dobesedno gospodarski genocid.« Postavitev v ozadju nad belo keramiko, posuto s pepelom, dopolnjuje narodovo telo v razpadanju. Nima več moči, da bi se dojke napolnile in hranile ljudstvo. V spodnjem delu telesa, kakopak pod mizo, kjer vse zgoraj omenjeno poteka, je amorfen objekt 'združenih riti', ki izločajo, kar je ostalo. Ker h klavnici sodi tudi garderoba, v njej zabeležimo skrbno zložene klavniške predpasnike in pod njimi pordečene čevlje. Kot bi bili prepojeni s krvjo. Frlic dodaja še trinajstminutni ponavljajoči se videoposnetek z naslovom Iskanje ravnovesja. »Ta govori o pijanosti ljudi, ki so vse to počeli. Ne, oni niso znali najti ravnovesja.«

Občutek imamo, da v prvem galerijskem prostoru izvemo vse. A ni tako. Ko si pod nos zamrmramo 'fuck', šele osupli pomislimo, naša pot k spoznanju pa se nadaljuje v zadnji sobi z odrezanim sredincem, malo plastiko z naslovom Obama was here. Seveda – Amerika deluje preventivno, preden jim ga pokažeš, ti ga odrežejo. Frlic nadaljuje z ameriškim nadboštvom v instalaciji Edward Snowden, heroj!. Rdeča zvezda, na njej tiskana avdio in video vezja, računalniške plošče, za njo zlat skelet na lesenem slovenskem stolu. Takoj pozabite na slovenceljsko percepcijo rdeče zvezde, saj je njena konotacija tokrat drugačna. »Zvezda je simbol, ki pomeni revolucijo, spremembe, hkrati pa jo izpostavljam zato, ker je Rusija zaščitila Snowdna, čigar izrezan portret je v njenem osrčju. Zadaj sedi zlata smrt, ki čaka na Snowdna, ki je povedal resnico o nadzorovanju. Slovenci smo očitno srečni, ker smo nadzorovani, saj podpiramo Ameriko.«

Umetnik je postavil še dva objekta: humorni The Sick Little Boy iz aluminija je komentar na svetovno oboroževanje in je prav tisti 'mali deček', ki ni padel na Hirošimo, ker je bil v času akcije bolan. Tu je še objekt iz barvanega brona z naslovom Politični govor. Možgani na zlati školjki, ta na grotesknih duhovih in nenazadnje protestniških maskah. »Politiki imajo imuniteto izreči karkoli, tudi laž, pa zato niso odgovorni za svoja dejanja. Sistem, ki to podpira in temelji na blefu, ne more biti pošten in zdrav. Kot tak nima prihodnosti,« zgodbo o uzakonjeni laži pojasni Metod Frlic, ki ob številnih javnih postavitvah in njegovih portretih v aleji znamenitih Ločanov z izjemnim navdihom in lucidnostjo v svojem ateljeju na Malenskem Vrhu konstantno ustvarja angažirano umetnost. »To je najbolj čista kreativnost brez omejitev, razen finančnih seveda. Pri javnih plastikah si je težko izboriti tovrstno svobodo. Tako pri eni kot drugi vrsti moje umetnosti pa se mi zdi najpomembneje, da vanjo vložim vso svojo energijo. Ta iz dela seva ali pa ne, ne glede na to, ali je to nagrobni spomenik ali prostorska postavitev kot kritika družbe, v kateri živimo. Je pa res, da slednje financiram s tistim, kar izdelam po naročilu. Torej sem sam sebi nekakšen humanitarec in je krog zaključen,« še pove Metod, mi pa ugotavljamo, da bo do 26. novembra v 'grohar'ci' vse tako, kot mora biti.