Ljubljanski maraton

Bitke s kilogrami, 2. del

… »Kasneje sem v knjigarni kupila nekaj duhovno obarvanih knjig za dvigovanje samozavesti. Trmasto sem vztrajala dokazati sebi in drugim, da moji kilogrami niso niti malo krivi za to, da me mož ne mara več. Pa, navsezadnje, da se tudi sama ne maram več. Počela sem še hujše stvari. Nisem hlastala le po hrani, hlastala sem tudi po potrditvah. Ogromno denarja sem potratila za različne vedeževalke, ki so v meni odkrile zlato jamo, saj so že ob prvem obisku točno vedele, kaj od njih želim slišati.«

Nekega lepega dne je Ljerko pričela zanimati tudi statistika. Zgrozila se je, ko je prebrala, da smo Slovenci v samem vrhu po številu samomorov v Evropi, skoraj polovica pa se spopada s čezmerno težo in debelostjo. To, da je več debelih med moškimi kot med ženskami, ji ni bilo v nobeno tolažbo.

»Ko sem šla zaradi ginekoloških težav na pregled, mi je ginekolog zelo jasno povedal, da bo sicer potrebna operacija, vendar bi bilo zaželeno, če bi prej malo shujšala. Nisem mogla verjeti svojim ušesom, da sem prav slišala! Zdelo se mi je, da me je grobo užalil. Na poti domov sem že kovala načrte, kako ga bom dala v časopise, a sem se potem mičkeno ohladila in tega nisem storila. Težave sem imela tudi v službi. Nihče več ni želel delati zraven mene, ker jih je motil telesni vonj, ki je bil oster in zoprn, spominjal pa je na silažo. Nekoč me je šef poklical k sebi in mi – ne boste verjeli – pred tremi drugimi vrgel v obraz, naj se malo bolj pogosto umivam, ker se je naveličal, da mu ljudje nosijo na nos, kako smrdim. Povesila sem glavo, pa ne zato, ker bi me bilo sram, temveč zato, ker sem bila prepričana, da se je cel svet zarotil proti meni. Do upokojitve me je ločilo le še nekaj mesecev, zdelo se mi je, da bo trenutek, ko bom sodelavcem pomahala v slovo, rešil vse skrbi. Ne vem, ali je bilo že kdaj kakšno slovo bolj žalostno, kot je bilo moje. Prinesla sem nekaj piva, pecivo, domač kruh in narezek, a nihče ni hotel jesti. Obrnila sem se in šla. Nikomur nisem dala roke, od nikogar se nisem poslovila. Sodelavcem sem obrnila hrbet, kot da ne bi skupaj preživeli skoraj vse delovne dobe. Zakaj vam to pripovedujem? Zato, da boste doumeli, kako nemogoča sem bila in kako zlahka sem valila krivdo za svoje težave na vsakogar, ki mi je stopil na pot,« razlaga Ljerka, obenem pa me prosi, naj zapišem – od besede do besede – točno tako, kot mi je pripovedovala.

Ko je bila končno doma, upokojena, na varnem pred hudobnimi opravljivimi jeziki, kot jim je rekla, sploh ni bilo tako lepo, kot je sprva mislila. Pospravljati ni mogla, ker je bila takoj utrujena, otroci so šli po svoje, mož prav tako. Videla ga je komaj kdaj, pa še takrat je zavijal z očmi, ko sta se srečala. Na skrbno negovanem vrtu je že zdavnaj rasla trava, tako da je morala za vsak šop peteršilja v trgovino.

»Štiriindvajset ur na dan sem imela časa, da sem se posvečala sebi, da sem razmišljala. Počasi, ne da bi vedela, kdaj, so me začela glodati vprašanja, kako to, da nimam nobene prijateljice, da me nihče ne obišče, da tudi jaz nikamor ne morem. S svojo vedeževalko sem se pogovarjala po telefonu in še zmeraj je vztrajala, da bom že kmalu srečala šarmantnega moškega, v katerega se bom zaljubila. Sem in tja sem se zalotila, da sem jo poklicala zgolj zato, da sem slišala te besede. Počutila sem se vedno bolj osamljeno, zapuščeno in zavrženo. Smilila sem se sama sebi, zdelo se mi je, da me nihče nima rad, da nikomur ni mar zame. Potem pa sem bila pri neki reviji slučajno izžrebana za 'stilsko preobrazbo'. Šla sem, kaj pa drugega! Medtem ko je mojih 130 kg na pol slonelo na stolu pri kozmetičarki, se mi je gospa, ki se je ukvarjala z mojim obrazom, kar naenkrat ponudila, da mi pomaga, če hočem. Debelo sem jo pogledala, sanjalo se mi ni, kaj ima v mislih. Mirno, ne da bi povzdignila glas, mi je začela razlagati, da je imela pred leti tudi sama težave s kilogrami. Pa da jih je s trmo in jekleno voljo premagala. Ne vem, ali sem se še kdaj v življenju tako od srca in iskreno zjokala kot ravno tisti trenutek. Povem vam, ni si bilo lahko priznati, da sem nagravžno debela, da so kilogrami krivi za nešteto težav, v katerih sem se znašla. Leta in leta sem se tolažila, da me 'nihče ne razume', da so 'ljudje zlobni', nenadoma pa se je dimna zavesa, v kateri sem lebdela, razkadila in svojo rešiteljico, ki si je zame vzela čas, bi najraje objela. Dala mi je naslov skupine za zdravo hujšanje, ob slovesu pa me je še enkrat spodbudila, naj grem. In sem res šla. Takoj naslednji dan, v torek, sem se že prijavila, dobila sem prve napotke, spoznala sem tudi štiri gospe, ki so imele podobne težave. Še danes ne vem točno, kako sem preživela prvi mesec. Moje telo je dan in noč zahtevalo slaščice, čips, sladke pijače. Eno in drugo sem imela shranjeno celo v predalniku v spalnici, za vsak slučaj, če me je sredi noči napadla lakota. Jokala sem, ko sem odnesla polno škatlo sladkarij v smetnjak. Tudi kave nisem več pila, le čaj. Moj jedilnik je bil skrajno nemogoč predvsem zato, ker ves dan nisem pojedla toliko, kot prej za zajtrk. Ko so začeli kilogrami padati kot po tekočem traku, sem mislila, da sanjam! Dan, ko sem lahko prvič videla prste na nogah, je bil veličasten! Vsako jutro, takoj po zajtrku, sem šla na sprehod. Najprej sem prehodila kilometer, pa sem prišla domov kot ovita cunja. Ko mi je število kilogramov padlo pod sto, sem vsak dan prehodila že okoli sedem oziroma devet kilometrov. Postala sem obsedena z dekagrami in grami, ko sem tehtala vsakodnevne obroke, pa tudi z gibanjem. Iz dneva v dan sem bila sama s seboj bolj zadovoljna. Najbolj pa so me osrečili pohvalni komentarji sosedov in znancev. Ko so me pri dobrih sedemdesetih kilogramih prvič videli teči, se je glas o mojem uspehu razširil na vse strani. Končno, po nekem čudežu, me je opazil tudi mož! Si morete misliti! Pred tem je hodil mimo mene, kot bi bila duh. Sploh se ni ozrl vame! Pa veste, kaj mi je zabrusil? Kaj se mi meša!? Ja, to mi je dejal! Kaj se mi meša! Toliko sem že pretrpela, da se me njegove grobe besede, na srečo, sploh niso več dotaknile. Nasmehnila sem se mu, in ko je videl, da sem v športnih copatih, ga je premagala radovednost. Ja, kaj se pa greš, je še dodal. Treniram za Ljubljanski maraton sem se pošalila. A je šala čez dobri dve leti postala resnica. Na 17. maratonu sem le sodelovala, na naslednjem sem pretekla 21 km. To pomeni, da sem zmagala! Premagala sama sebe!«

Na cilju je spoznala tudi Roberta. Začel je teči, ko je postal zdravljeni alkoholik. Zbližala sta se in kljub temu da se po srečanjih vračata vsak k svoji družini, si medsebojno pomagata in sta si v veliko oporo.

»Ni sicer lepotec, kot mi je namigovala vedeževalka, je pa človek z velikim srcem in zelo pogumen. Potem, ko se je rešil gorja alkohola, je tudi doštudiral, danes ima svoje podjetje, a je zelo osam­ljen, ker ga žena ne razume. Začaran krog, zelo podoben mojemu. Še do­bro, da sva se našla. Izgubila sem kilograme in moža, pridobila samozavest in dobrega prijatelja. A če vse skupaj seštejem, moram reči, da pa, kot kaže, nikoli ne bom imela vsega, kar si želim,« je še dodala Ljerka.

(Konec)