Imejte zaupanje v pesnike
Na enem od nedavnih literarnih večerov so v radovljiški knjižnici gostili pesnika in prevajalca Cirila Zlobca. Akademik, Prešernov nagrajenec in član prvega predsedstva samostojne Slovenije je letos dopolnil devetdeset let.
»Slovenci izničujemo energije, ki jih imamo, namesto da bi ustvarjali sinergije. To se dogaja povsod: grem skozi park in srečam klošarja, mu dam tisti evro kot po navadi, pa mi takoj pove, kaj vse bi vlada morala storiti. On, ki še zase ni znal poskrbeti. Vsi, vključno z menoj, smo strašno modri, marsikaj pametnega povemo, veliko premalo pa naredimo.«
»Ljubezen gre skozi isti proces kot življenje samo: od pubertetniške zaljubljenosti do starčevske ljubezni, ko se bojiš, kaj bo, ko bo eden umrl in bo drugi ostal sam. Človek ni ustvarjen za samoto,« je rekel Ciril Zlobec, v pesmi pa zapisal: »Ah, kakšna sreča, da se še imava, si vsako jutro dahneva v pozdrav, a trpka misel naju spreletava: prej ali slej bo eden sam ostal ...«
Radovljica – Ciril Zlobec je kljub častitljivi starosti in številnim težkim preizkušnjam, ki so ga doletele v življenju, iskriv in živahen sogovornik. Ali morda prav zato. Z dramsko igralko in prevajalko Alenko Bole Vrabec, ki ga je vodila skozi razmišljanja o odraščanju, pesništvu, prelomnih časih za Slovenijo in seveda o ljubezni in smrti, sta se v pogovoru najprej sprehodila skozi pesnikovo uporniško mladost na Primorskem. Ciril Zlobec je bil rojen 4. julija 1925 v Ponikvah, tedaj pod Italijo, v zavedni slovenski družini. Ker je bil zelo vedoželjen, so ga poslali v šole in kazalo je, da bo postal duhovnik. A njegova zdaj že pregovorna odločnost in neupogljivost pa kasneje tudi druga svetovna vojna sta ga usmerili po drugačnih poteh. Še zelo mlad je šel v partizane, po vojni pa postal urednik in ostal pesnik.
Trideset naslovov različnih del je v njegovi bibliografiji, zadnje knjižno delo, ki ga je namenil svojim bralcem, je zbirka ljubezenskih pesmi z naslovom Ljubezen – čudež duše in telesa.
»Mislil sem, da je moja zadnja knjiga že zbirka Tiho romanje k zadnji pesmi. Izšla je leta 2010, nastala pa je ob smrti moje hčerke,« je svojim bralcem odkritosrčno povedal v do zadnjega kotička polni dvorani radovljiške knjižnice. »Imel sem dva otroka, sina in hčer, ki sta bila dva čudovita človeka, zelo navezana name – in jaz nanju. Oba sem izgubil. Bila je enostavno preveč bistra, v iskanju ideala je obupala, se vdala anoreksiji in od tega umrla. Ko sem pisal zbirko, sem bil prepričan, da je zadnja, tako sem bil prizadet ob izgubi. Imenoval sem jo tudi posmrtna in je nisem imel namena nikomur pokazati. Mislil sem si, da bi jo zapustil vnukom, pa so me prepričali, naj jo objavim. Knjiga je bila sprejeta z veliko naklonjenostjo in bila kljub veliki nakladi razprodana.«
Kasneje je zaradi alzheimerjeve bolezni umrl še sin in tako je spet nastala zbirka žalosti, minevanja in temnih misli Biti človek. Tudi zanjo je bil prepričan, da je zadnja. »Moja žalost ob izgubi otrok je tako grozljiva, da bi znorel, če ne bi imel sposobnosti, da to muko opišem v poeziji.«
In tudi ta ni bila. Ob 90-letnici, ki jo je praznoval letošnjo pomlad, je izšla še zbirka ljubezenske poezije Ljubezen – čudež duše in telesa. »V čisto vseh zbirkah, od Pesmi štirih naprej, sem imel cikluse ljubezenske poezije. Zakaj se torej ne bi svojim zvestim bralcem oddolžil z ljubezensko poezijo? Odločil sem se, da iz vseh dosedanjih naredim novo zbirko, v kateri pokažem svojo življenjsko in pesniško zgodbo skozi izkušnjo ljubezni. Šel sem v avanturo, ki se je izkazala za čudovito. Moja poezija je za mnoge stimulacija, da gredo vase in razmišljajo o svoji ljubezni. Najdejo možnost dialoga.«
Poslušalce je v pogovoru spodbujal k branju, zlasti poezije. »Jezik živi, dokler je potreben. Kultura je nujno potrebna, ne v sentimentalnem smislu, ampak kot eksistencialna, bivanjska komponenta.« Prav nas, Slovence, je navedel kot najbolj jasen dokaz za to. »Če bi ostali v Jugoslaviji, ki bi bila, če bi obstala, zdaj prav gotovo članica Evropske skupnosti, bi bili le še jugoslovanska manjšina, tako kot Katalonci ali Sicilijanci, na primer, ki so mnogo večji od nas, pa nimajo ne svoje države ne svojega jezika. Zato berite, berite poezijo in ob njej ne razmišljajte, kaj neki je pesnik mislil z določeno pesmijo povedati, ampak opazujte, kaj je v vas vzbudila.«