Zgodovina se ponavlja

Dežela Kranjska je bila v pretekli zgodovini vedno mikavna za priseljevanje večjih skupin ljudi, ki so iskali svoj prostor za bivanje. Tako je na naše ozemlje Slovenije že v 14. stoletju prostovoljno prišlo okoli 28.000 prebivalcev iz Koroške in vzhodne Tirolske. Svoj prostor so našli okrog Kočevja in v bogatih kočevskih gozdovih. Tam so si zgradili hiše, cele vasi, s šolami, kulturnimi domovi in cerkvami. Imeli so svojo kulturo in seveda tudi svoj kočevski jezik. Ukvarjali so se z gozdarstvom, živinorejo in obrtništvom.

V času svojega večstoletnega bivanja so si v okolici Kočevja zgradili kar okoli 117 vasi in naselij. Preživeli so več vojn, vladarjev in vladajočih sistemov. Nekateri od njih so našli svoj življenjski prostor tudi drugod. Tako jih je po več stoletjih ostalo na našem ozemlju do leta 1940 še 12.500.

Bližala se je druga svetovna vojna. Z okupacijo Slovenije aprila 1941 so Kočevarji pričakovali nemško vojsko, ki naj bi okupirala celo Slovenijo. Pričakovali so jih s številnimi zastavami s kljukastim križem, bili pa so zelo razočarani nad prihodom italijanske vojske in oblasti, ki je zasedla Ljubljano s širšo okolico, torej tudi Kočevje. Zmotno so se odločili, da se umaknejo iz svojih domov in vasi. Nemška oblast pa naj bi jim pripravila nov prostor, kjer naj bi živeli. In zgodilo se je, da so Nemci v okolici Krškega v širšem Posavju izselili prebivalce iz vasi, jih odpeljali v zbirni center na grad Rajhenburg, danes Brestanica. Tam so jih razporedili po transportih in jih odpeljali v nemška taborišča. Kočevarji pa so v njihovih domovih začeli novo življenje, seveda z mešanimi občutki.

Dolga štiri leta je trajalo, da se je nemški režim sesul. Vojne je bilo torej konec, posavski izseljenci so se počasi pričeli vračati na svoje domove. Kočevarji so ponovno morali zapustiti svoje nesojene domove in se razkropiti po evropskih državah, tudi v Ameriko. Nekaj od njih pa se je vendar vrnilo v kočevski prostor, žal pa so bile njihove vasi med vojno požgane in porušene, le nekaj jih je ostalo.

Dandanes v Slovenijo prihajajo novi begunci z bližnjega vzhoda. Iz države in s svojih domov bežijo, da si rešijo golo življenje. Tudi ti imajo svojo kulturo in jezik, kako se bodo prilagodili evropskemu načinu življenja, bo pokazal čas. Prišleki se bodo pač morali prilagoditi našemu načinu življenja.

Ciril Zupan, Mošnje