Krompir kot vaba za lažne bleščice
Za 60 kilogramov domačega krompirja, ki sem ga nato še sam pripeljal s Štajerske do Kranja, sem letos plačal 50 evrov. Vem, da to ni poceni, ampak pri istem kmetu nato lahko kupujem še odličen savinjski želodec, tega pa je res težko dobiti. Med krompirjem v trgovskih centrih in tistim, ki ga neposredno kupujem pri kmetu, res ni bistvene razlike, pri savinjskem želodcu pa je. Kilogram krompirja me je stal dobrih 80 centov in to v času, ko pri enem od naših velikih trgovcev desetkilogramska vreča krompirja stane le 1,9 evra, če pa kupite dve, vam tretjo podarijo in nato vse skupaj še pripeljejo na dom. V teh dneh je mogoče brati, da trgovci od kmetov krompir kupujejo po 14 centov za kilogram, čez vso mero dobrega okusa pa so pri nekem velikem trgovcu šli julija lani, ko so kilogram krompirja prodajali po smešni, resnično dumpinški ceni 5 centov za kilogram. Trgovci si to seveda lahko privoščijo. Pri krompirju so šli v zavestno izgubo zato, da so v trgovino privabili kupce, ki so nato na relaciji od polic s krompirjem do blagajne pri nakupu drugih izdelkov nezavedno pokrili razliko in jim pustili še dobiček.
Kmetje, ki so torej pred dnevi na shodih po osmih slovenskih mestih (ob Ljubljani so se zbrali še v Celju, Kranju, Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici, Novem mestu in na Ptuju) opozarjali na težave v njihovi panogi, imajo upravičene razloge za proteste. Za svoje pošteno delo hočejo pošteno plačilo, pri tem pa nas vse skupaj opozarjajo, da brez kmetijstva ni naše prihodnosti.
Slovenija ni revna država. V tujini se pogosto hvalimo z svojo izjemno naravo, ko se lahko v enem dnevu dopoldne še kopamo v morju, popoldne pa že potikamo po Alpah. Tega si v večini držav na svetu ne morejo privoščiti. Raznolika narava pomeni tudi raznoliko prehrano. Pri nas ljudem ne bi bilo treba stradati. Res je, da si ne moremo vsak dan na primer privoščiti eksotičnega sadja, ampak tudi na karibskih otokih ne morejo jesti jabolk in hrušk. Z drugimi besedami to pomeni, da se sami lahko prehranimo, saj imamo rodovitno zemljo in veliko naravnih bogastev. Pozive kmetov, naj s kupovanjem podpiramo slovenske proizvode, pa z eno samo akcijo nesramno nizkih cen podrejo veliki trgovci, ki so večinoma k nam prišli iz tujine ali pa so že v tuji lasti. Svoje ogromne centre so postavili na površinah, ki so še nekaj let nazaj veljale za zemljo prve kategorije, na kateri je bila gradnja strogo prepovedana. V nekdanjem socialističnem sistemu se je kmete še ščitilo, potem pa so postali žrtev najbolj brezobzirnega kapitalizma, ki se zaveda predvsem tega, da bo hrana večni vir zaslužka. Še posebej v krizah in v revščini. Danes se največ denarja služi ravno na revežih. Nerealno je pričakovati dobiček od kupca, ki bo v trgovino prišel po jastoga, precej več je mogoče dobiti od množice tistih, ki bodo prišli po poceni krompir in pri tem v trgovini kupili še vse tisto, česar sploh ne potrebujejo, a jih bo premamilo, ker je tako lepo zapakirano.