Kaj poganja ta svet?

Kolikor je ljudi, toliko je odgovorov. Več kot je skrajnih primerov doživljanja življenja v veselju ali žalosti, bolj se nam jasni pogled, če o tem premišljujemo. Verjetno pa več ljudi premišljuje o tej in podobni temi. Možni so vsaj trije odgovori.

Prvič. Mnogo stoletij nazaj je bil glavni motiv življenja gon za preživetje in razmnoževanje. Ljudje preprosto niso imeli časa premišljevati o teh, bolj filozofskih temah. Morali so pridelati hrano, spolni nagon je poskrbel za nadaljevanje vrste, ostalo pa je prišlo zraven.

Drugič. V zadnjih treh stoletjih pa se zdi, da ima glavno besedo kapital in ekonomija. Predvsem v zadnjih sto letih pa, kot kaže, ta moč nima več omejitev. Kapital in denar sta glavna vzvoda moči v družbi in, kot kaže, kar srkata posameznika v svoje kolesje. Točke, borze, denar, trendi, cene, reklame, novi in novi izdelki in storitve, potovanja in vedno večja hitrost. Informacij je toliko, da ne moremo več vsega predelati. Sistem ustvarja vedno večje razlike med bogatimi in revnimi. Vendar si moramo tu jasno priznati, da so te razlike v Sloveniji še vedno zelo majhne glede na preostali svet. Skoraj zagotovo lahko trdimo, da je takšen način življenja močan odklon od naravnega bivanja človeka – to dokazujejo vrste v psihiatričnih bolnišnicah in obiski pri raznih »dušebrižnikih«, strm porast porabe raznih pomirjeval, odtujenost med ljudmi … Zato bo dolgoročno narava poskrbela, da se ji bomo spet približali.

Tretjič. Najbolj naravni način bivanja je prav gotovo malo bolj umirjen kot današnji. Tako bi vsaj lahko spoznali, začutili, se zavedali, da nam pripada precej več sreče, zadovoljstva in udobja, kot si ga nudimo danes. Globoko v sebi si vsi želimo biti ljubljeni, želeni in hoteni. In želimo/moramo nekomu pripadati. Vsak odklon od tega ideala nam je boleč in nam lahko povzroča neko bivanjsko zagrenjenost in bolečino. Predvsem v tem pričakujemo, da nas bo nekdo razumel. Vsi si tako zelo želimo, da bi nas kdo resnično vprašal, kako sem, in še bolj si želimo, da bi nekomu to res lahko pripovedovali in da bi nas nekdo razumel in začutil. Da se s tem neizrečenim nelagodjem ne bi preveč ukvarjali, se rajši drugače zamotimo – postanemo deloholiki, umaknemo se v svojo garažo, krivimo druge za svojo nesrečo, brezglavo nakupujemo … vsakdo na svoj način.

Morda res prihajajo časi, ko bo tudi družba spodbujala, da bomo postali do sebe bolj zahtevni. Da si bomo postavljali višje cilje in da bomo bolj smelo in pogumno sprejemali odgovornost zase. Saj nam nihče drug ne more dati moči, da se odločimo slediti tretjemu razlogu, ki ga navajamo.