Sanjal sem več, a sem zadovoljen

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 12. oktober 2015 / 11:27

Tomaž Razingar, šestintridesetletni hokejist z Bleda, dolgoletni kapetan slovenske reprezentance, je končal uspešno dvajsetletno kariero. Hokej ga bo spremljal še naprej, največ pa se posveča gostinstvu in družini. Poslovilno tekmo bo imel julija prihodnje leto.

»Prišel je čas, ko je treba enkrat reči, da je zgodba na ledu končana. Za mano je lepih dvajset let. Odločitev o koncu kariere je zrela in premišljena, čeprav mi je težko,« je 9. septembra devet čez deveto s težkim srcem sporočil hokejist Tomaž Razingar. Devetice niso naključne, saj je bila ta številka njegov zaščitni znak.

Poslovilno tekmo boste imeli julija 2016. Kako to?

»Fantje igrajo po Evropi, tako da ni možno, da bi bila v tem jesenskem obdobju. Sredi julija jih je velika večina še doma, tako da bomo imeli možnost, da se skupaj srečamo in se poveselimo, za kar marsikdaj ni bilo časa, in se ne nazadnje poslovimo od ljudi, ki so mi vsa ta leta zvesto stali ob strani. Poslovilna tekma bo ob zaključku prve Hokejske akademije Anžeta Kopitarja in Tomaža Razingarja, ki bo namenjena mladim igralcem. Tekma bo dobrodelna in ji bo sledil velik koncert.«

Kaj je botrovalo odločitvi o koncu kariere?

»Enostavno sem začutil, da prihaja čas. Poleg hokeja imam tudi druge obveznosti. Nisem si želel več iti v tujino, doma pa na ravni lige EBEL, kjer bi si želel končati, Jesenic ni, tako da mi kaj drugega ni preostalo. Želja po hokeju je še bila, je pa z vsakim dnem manjša.«

Kako je biti »hokejski upokojenec«?

»Sedaj nimam nobenega časa več (smeh). Resen odgovor je, da sem dvakrat do trikrat tedensko še vedno na ledeni ploskvi, in sicer z rekreativnimi hokejskimi ekipami. Imam tudi obveznosti v svojih gostinskih lokalih, tako da dolgčas mi ni. Je pa vse skupaj bolj umirjeno.«

Kateri so bili ključni trenutki v vaši karieri?

»Zelo pomemben je bil odhod v Ameriko, kjer sem kot mlad hokejist odrasel, začel drugače razmišljati. Češka mi je dala svoje, veliko težo so vedno imele Jesenice, na katere sem bil čustveno navezan. Vedno sem se rad vrnil. Želja po naslovu državnega prvaka z Jesenicami je bila gromozanska in bil sem vesel, ko mi je to leta 2004 uspelo prvič. Kasneje sem bil skoraj desetletje v tujini v raznih ligah: v Avstriji, Italiji, Nemčiji, na Švedskem, nazadnje na Slovaškem. Povsod mi je bilo lepo in ostali so mi številni prijatelji, s katerimi sem ohranil stike. Pomembna je bila tudi reprezentanca. Vrhunec je bila uvrstitev na olimpijske igre, tako za slovenski hokej kot zame osebno. Mnogo ljudi me je odpisalo in dali so mi dodatni zagon, da sem na ledu dokazal, da še vedno znam.«

Največji uspeh?

»Težko rečem. Z reprezentanco smo se uvrščali v A-skupino, bili smo sedmi na olimpijskih igrah, imam šampionski prstan iz Amerike iz nižje lige, državni prvak sem bil z Jesenicami, pa na Češkem. Težko bi posebej omenil le en uspeh.«

Ste v hokeju dosegli vse, kar ste nekoč sanjali?

»Sanjal sem več. Želel sem si priti v ligo NHL. Bil sem tako rekoč pred vrati. Določeni cilji mi niso uspeli, a vseeno se po dvajsetih letih na koncu mirno pogledam v ogledalo.«

Vaš pogled na trenutno stanje hokeja na Jesenicah?

»Zgodile so se določene napake, ki jih ta trenutek na žalost ni mogoče popraviti. Vseeno mislim, da na koncu nekje je luč in trdno sem prepričan, da se bodo s pravimi ljudmi tudi Jesenice vrnile na stara pota. Dajmo času čas.«

Imate kakšen nov hobi?

»Ne. Sem bolj doma z družino in imamo se prijetno. Dopoldan naredim tisto, kar je treba, kar je sedaj moja služba, popoldnevi so pa naši in jih maksimalno izkoristim. Imam dve hčerki, stari pet in dve leti.«