Posilstvo

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 10. oktober 2015 / 10:33

Velika želja, 1. del

Judita je bila rojena v prvem letu druge svetovne vojne. Njeno otroštvo v dokaj verni družini s pretirano strogimi starši ni bilo najlepše. Otroci so bili pogosto tepeni tudi med molitvijo, ki so se ji posvečali – na malo daljši ali krajši način – vsak večer. Brat, ki je bil s svojimi štirinajstimi leti že 'veliki' hlapec, je med žebranjem od utrujenosti pogosto zadremal, a ga je očetova klofuta, ki je priletela okoli ušes, hitro zbudila. Nekoč se mu je iz ušesa ulila kri, po tistem je slabše slišal, a očeta to ni ganilo. Red je bil red, četudi slab in krut.

»Med vojno so mimo hiše hodili različni vojaki. Le med Nemci so se našli takšni, ki so nam, otrokom, kdaj dali kakšen bombon ali čokolado. Imela sem že skoraj štiri leta, ko sta se pri nas ustavila dva, ki pa sta bila po rodu Norvežana. Spominjam se, da me je eden od njiju vzel na kolena, stiskal k sebi in na glas jokal. Potem pa je potegnil iz žepa zmečkano fotografijo, na kateri je bila majhna deklica, zelo podobna meni. Rekla bi, da je bila njegova hči. Še danes upam, da je ta srčni človek vojno preživel in se vrnil k družini,« pravi Judita.

Ko se je poročil njen sin, ki je ostal doma, si je uredila stanovanje nad garažo. Velik dnevni prostor s kuhinjo, spalnica in kopalnica več kot zadoščajo za njene vsakodnevne potrebe. Vesela je, da ima končno dovolj prostora za svoje knjige, ki so prej ležale na policah domala v vseh prostorih v hiši. Sedaj jih ima na dosegu roke in marsikatero, ki jo je kupila že pred davnimi leti, vnovič vzame v roke.

»O, kolikokrat sem bila tepena zato, ker sem sedela v kakšnem kotu in brala! Knjige sem pred starši, zlasti pred očetom, skrivala. Kasneje, ko so se mi zgodile grde reči, je bil celo prepričan, da so bile krive za moje grehe. Nisem bila izbirčna, v roke sem vzela vse, kar sem dobila, če ni bilo drugega, sem brala celo Sveto pismo. Knjige sem skrivala na podstražnici, kozolcu, med krompirjem v kleti. Bile so moja strast, moj sonce, lučka na koncu tunela,« razmišlja.

Ko mi razlaga, kako trdo je morala delati, mi njene besede zvenijo domače. Vajena sem jih, ker sem jih v zadnjih desetletjih pogosto slišala, in vem, da so resnične. Mladi, tudi njeni otroci niso izjema, ji ne verjamejo. Pravijo, da pretirava, ker so prepričani, da takšnih naporov, kot jih je doživljala ona, ne bi bil sposoben prenesti še odrasel dedec, močan kot bik.

»Pri nas smo živeli dvojno življenje. En obraz smo kazali sovaščanom, drugega smo skrivali znotraj štirih domačih sten. Očeta so zelo spoštovali in cenili, nihče pa ni vedel, kakšen grobijan je bil. Mama je o tem, kako jo je tepel, molčala, mi, otroci, pa tudi. Najlepši trenutki, ki sem jih v otroštvu doživljala, so bili tisti, ko sem začela obiskovati osnovno šolo. Nisem sicer bila zelo dobra učenka, sem si pa večino stvari zapomnila že v šoli. Hvala Bogu, saj doma nisem imela časa za učenje! Domačo nalogo sem na hitro spisala zvečer, po molitvi. Za delo na kmetiji smo bili sami, le v času košnje nam je kasneje, ko sem bila že na pol odrasla, prišel pomagat eden od sosedov, ki je že imel kosilnico. Prej pa smo vse delali na roke. Spominjam se neskončno dolge njive s korenjem. Dve starejši sestri, mama in jaz smo jo plele ves dan, enkrat vmes je mama odhitela domov skuhat kosilo, me, ki smo ostale, se nismo smele niti usesti, da bi si odpočile. Sošolke so šle za Savo, kjer so se v produ igrale, morda tudi kopale. Jaz nikoli. Da bi ata izvedel, da sem se slekla pred drugimi? Po moje bi me 'fental'. Svojo intimo smo sestre morale skrbno skrivati. Starejši ni dovolil, da bi šla na ples ali da bi se kako drugače družila s fanti. Angelca je bila že v službi, imela je svoj denar, ki ga je sicer morala izročati atu za hrano in stanovanje, vendar je morala biti po popoldanskem šihtu doma v petnajstih minutah, ko je avtobus pripeljal na vas. Ker je imel njen fant, kasnejši mož, kolo, sta malo goljufala. Peljal jo je s kolesom in na tak način sta 'pridobila' nekaj ukradenih minut za kakšen objem. Moja domišljija je bila zaradi prebranih knjig – vsaj kar se fantov tiče – zelo bogata. Pogosto sem si zamišljala, kako me kdo objema, boža, crklja. Predstavljala sem si, da pri njih dobim tisto, česar doma nisem. Ne spominjam se, da bi bil ata kdaj nežen do mame. Če ni bilo zraven nikogar, je nad njo rohnel, če pa sta bila v družbi, sta bila drug do drugega zelo prijazna, malodane pocukrana. Mamo je k takšnemu obnašanju, se mi zdi, prisilil oče. Pogosto sem ju opazovala, na srečo tega nista nikoli opazila. Vem tudi, da je mama zvečer legala v posteljo oblečena. Nekoč sem jo slišala, ko je rekla očetu, naj ne bo takšna 'odurna svinja'. Je že kaj hotel od nje, njej pa se je zdelo, da ima po šestih otrocih že dovolj tovrstne tlake. Za očeta je bil hud udarec, da brata potem, ko sta se poročila, nista želela ostati doma. Četudi jima je grozil z vsem mogočim, tudi z božjo kaznijo, ker ga ne ubogata, sta šla prej, ko je bilo mogoče, na svoje. Tretji brat je bil menda 'prišparan' za duhovni poklic, a mu učenje ni šlo od rok. Nikoli se ni poročil, ostal je doma in skrbel za starša na stara leta, ko sta postala betežna in bolna. Z njim se nisem nikoli kaj prida razumela. Če sem le mogla, sem se ga izogibala, vem tudi, da je bil glavni krivec, da so me, ko sem bila stara šestnajst let, napodili od doma.«

Pisalo se je leto 1955, ko so na vasi pričeli graditi vodovod. Pri Juditi doma je bilo zelo moreče vzdušje, saj so delavci prekopali njivo, na kateri so malo pred tem zasadili krompir. Oče je rohnel po hiši, stresal jezo na domače, zunaj hiše si tako in tako ni upal, ker se je bal, da bi se komu zameril. Delavci so prišli od drugod, nekateri celo iz južnih krajev. Ker so bili tako čudno oblečeni, so jim rekli 'močeradarji'. Pri delu se niso kaj prida pretegnili. Malo bolj zagnani so bili zjutraj, ko še ni bilo vroče, čez dan pa so posedali v senci, spali in se dolgočasili. Nekoč ko je Judita hitela iz dopoldanskega šihta, so jo ustavili z besedami, če je ona Silva.

»Vedela sem, da se šalijo. Četudi se mi o moških ni dosti sanjalo, kakšni so, vedela pa sem, da se radi šalijo. Obrnila sem se stran in odhitela domov. Naslednji dan me je eden od njih pričakal že pri avtobusu. Bil je zelo lep fant, a ni govoril po naše. Vseeno sva se razumela, izmenjala sva si nekaj stavkov, povedal mi je, da ima doma sestro, drugače pa je imel še devet bratov. Sploh ni bil vsiljiv, po nekaj dneh njegovega vztrajnega čakanja name se ga nisem več bala. Potem pa se je zgodil usodni četrtek. Domov sem se vračala s popoldanske izmene. Malo je rosilo, zato sem zelo hitela, da ne bi bila preveč mokra. Kar naenkrat ga zagledam pred seboj, očitno je bilo, da me je čakal pri zadnji hiši. Tesno mi je bilo pri srcu, ni mi bilo všeč, da ga vidim. Bilo je nekaj povsem drugega, ko sva kramljala sredi belega dne kot ponoči. Ni se dal odgnati. Na tistem delu poti, ki zavije v breg, me je nenadoma zagrabil in me stisnil k nekemu drevesu. Zagrozil mi je, da me bo ubil, če bi zakričala. Mislila sem, da bom umrla od strahu. Kar naenkrat začutim njegovo reč na trebuhu, zdela se mi je ogromna. Branila sem se, a mu je uspelo, da mi je dvignil krilo in potegnil spodnje hlače dol. Kaj se je dogajalo potem, ne vem. Ni trajalo dolgo, saj je hitro končal, se dvignil in mi še enkrat zabičal, naj nikomur ne povem. Vse me je bolelo, tudi krvavela sem, a ne preveč. S hlačami sem se obrisala med nogami in se potem na domačem dvorišču, kamor sem se privlekla, še umila pri koritu. Zdelo se mi je, da vsa smrdim po tistem posebnem moškem duhu. Na srečo sta bila mama in ata že v svoji sobi, spala še nista, ker sem ju slišala govoriti. Splazila sem se v sobo, tudi sestra, s katero sva spali skupaj, je že smrčala.«

(Konec prihodnjič)