Preprosto
Imela sem možnost poslušati Aleša Čerina. Morda ga poznate. Pravi, da se preživlja z besedičenjem, učenjem preprostosti. Ne vem, zakaj Slovenci radi kompliciramo. Povsod imamo papirje, obrazce, komisije …, večji kot je sistem, več jih je. Vsak evropski projekt zahteva na kilograme ali metre poročil in vlog. V podjetjih imajo arhive z železnimi omarami. Ko postanejo pretesne, zgradijo nove prostore. Za papirje, ki jih večinoma nikoli ne potrebujejo … Ko preidemo na kakšne kontrolne sisteme, denimo Iso ali HACCAP, se vsem, ki se s tem ukvarjajo pobliže ali bolj od daleč, naježijo lasje. Gospod Čerin je poleti hodil po Kozjaku od Dravograda do Mribora. In kaj je opazil, ko se je sprehajal med avstrijskimi in slovenskimi vasmi? Ljudje so drugačni, narava je ista. Meja je zgolj navidezna, saj smo v Evropi brez meja. Ali pač. Kmetje so na avstrijski strani prodajali dunajske zrezke in podobno, pri nas le zaseko in suhe klobase. Mar ne znajo speči še česa drugega? Ne smejo. Niso registrirani, nimajo papirjev ... V šolah imamo danes vedno več otrok s takšnimi in drugačnimi posebnimi potrebami. Starejše učiteljice vedo povedati, da včasih ni bilo otrok, ki bi imeli papirje, da se lahko prosto sprehajajo po razredu, ne morejo sedeti pri miru, ne morejo tega in onega. Danes jih imamo cel kup. Starši imajo posebne potrebe in otroci so njihov produkt. Imamo celo doktorje znanosti s posebnimi potrebami. Upam, da bodo veliko doprinesli k družbi in boljšemu življenju. Permisivna vzgoja, premalo dela, računalniki in TV so naredili mnogo nepopravljivega, predvsem neodgovorne ljudi, mladostnike in odrasle, ki ne najdejo pravega smisla in cilja v življenju. Kako je to mogoče? V Sloveniji izobrazimo mnogo nezaposljivih ljudi. Mnogim je cilj delati v nekih uradih, državni upravi … Visoko izobražen kader piše predpise, kontrolira in nadzira, uvaja standarde in novosti … večinoma na papirju … O svojem smislu in poslanstvu se sprašujemo vsak dan. Kaj si odgovori takšen ustvarjalec predpisov … Obdarjena sem s tem, da se lahko obrnem hitro in učinkovito. V istem času, ko ljudje opravijo eno enoto dela, moram jaz opraviti tri ali še več ... Torej bi vsem, ki imajo težave s preprostostjo, omejili čas, povečali količino dela in zmanjšali prihodke. Morda bi potem poiskali bolj preproste rešitve in poiskali svoj smisel v posplošitvi in poenostavljanju, ne v kompliciranju. Danes imajo gospod Čerin in njemu podobni obilo dela s tem, da ljudem svetujejo, naj komplicirane stvari poskušajo narediti preproste, naj iščejo svoj vsakdanji smisel. Pravijo, da je najtežje narediti najbolj preproste stvari. In tudi pravijo, da jih večina to ugotovi zelo pozno, mnogi nikoli.