Milena o »tistih rečeh«

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 2. oktober 2015 / 10:00

Glasova preja z Mileno Miklavčič ne bo ostala v spominu le po njeni pripovedi o »tistih rečeh«. Kot glavno bi izpostavil njeno izjavo, da se moramo o njih pogovarjati. Vsi. Če se ne, se nam slej ko prej zgodijo čudne in hude reči …

Pred začetkom Preje sem se vprašal, ali je bila katera od prejšnjih 117 Prej deležna še več obiskovalcev; na tej nas je bilo skupaj z akterji kakih 220. Najbrž je bila še bolj obiskana stota Glasova preja, ko smo 21. januarja 2010 na Brdu pri Kranju gostili dva predsednika republike; tedanjega in prvega, dr. Danila Turka in Milana Kučana. Veliko nas je bilo tudi, ko je bil 9. septembra 2010 v knjižnici Gimnazije Kranj naš gost pisatelj Boris Pahor in so večino poslušalstva tvorili dijaki. Kakorkoli že, naša sodelavka in moja sošolka Milena je pritegnila neverjetno veliko občinstva.

Najprej o filmu

Najprej smo si ogledali film. Režiral ga je Jaka Šuligoj, da je do njega prišlo, pa je najbolj zaslužen producent in scenarist Boštjan Virc. Naslov filma je prvi del naslova knjige: Ogenj, rit in kače /niso za igrače/. A naslov zavaja; to ni toliko film o »tistih rečeh« (ritnih), je predvsem to, kar pove podnaslov filma: dokumentarni portret Milene Miklavčič. Ona je zvezda filma, ne »tiste reči«. Kaže jo v njenih priljubljenih in značilnih početjih: ko hodi po poteh okoli Žirov, ko kuha in zlasti v družinskem krogu; družina je njen mikrokozmos in iz njega se podaja »na lov« v zunanji in včasih tudi nevarni svet ognja, riti in kač, intervjuvat svoje ženske in druge sogovornike, posamično, za potrebe snemanja tudi skupinsko. Pokaže jo tudi v avtu, s katerim križari po Sloveniji, zlasti po njenih knjižnicah, in predstavlja svoje knjige. Sicer pa je portret podložen in prepleten z značilno žirovsko ikonografijo in za Žirovce značilnimi opravili – čevljarjenjem, klekljanjem, kmetovanjem. To je sicer lepo in všečno, a kar se mene tiče, precej neustrezno. Večina Žirovcev že dolgo ne živi več od izdelovanja čevljev in čipk in obdelovanja zemlje. V Alpini je na njeni žirovski lokaciji le še manj kot 400 zaposlenih (sredi 80-ih skoraj 1200), večina je v drugih podjetjih v Žireh in izven Žirov; večina nas tako kot povsod po svetu sedi pred računalniškimi ekrani, in ne za čevljarskimi stroji in klekljarskimi »povštri«, kmetujemo pa s sodobnimi kmetijskimi stroji in orodji, in ne – kot v filmu – z vilami in v narodnih nošah. Tradicionalno ikonografijo krepijo posnetki številnih starih in dragocenih fotografij, posnetki številnih cerkva (se pravi Cerkve, ki je še vedno duhovna vladarica teh krajev in ljudi), pa vložek o dediščini rapalske meje in – ne nazadnje – tu so posnetki še dokaj lepo ohranjene žirovske kulturne krajine, kjer v kotlini kot urbana oaza sredi hribov in gozdov gnezdi malo in mlado mesto Žiri …

Karl Marx, ki je pred 200-letnico rojstva (1818) vse manj v nemilosti in vse bolj aktualen, je nekje zapisal, da družbena zavest ljudi zaostaja za njihovo družbeno bitjo. V svojem stvarnem življenju se nenehno spreminjamo, a v glavah se še naprej oklepamo starih podob in idej. Tako kot Žirovci: živijo od raznovrstnega in vse bolj sodobnega dela, v glavah pa mnogi še naprej čevljarijo, klekljajo in kmetujejo; med tednom delajo, ob nedeljah pa hodijo k nedeljski maši in poslušajo (bolj kot prepevajo) narodne pesmi. Jih res? Kaj pa seks? Kako je s temi rečmi danes, ve vsak iz svoje skušnje, sicer pa veliko iz raznih medijev. Kako je bilo nekoč, pa vemo ravno po knjigi in zaslugi Milene Miklavčič bistveno več kot pred njo. V seksualnem življenju je tako kot v družbenem velika ločnica; naredila jo je seksualna revolucija, epohalna sprememba v človeških nraveh, spočeta v drami druge svetovne vojne in dokončana v desetletjih po njej, zlasti v šestdesetih.

Pred seksualno revolucijo

Milenina knjiga opisuje predvsem seksualno življenje v času pred seksualno revolucijo. In temu času se lepo poda tudi prej opisana tradicionalna ikonografija v filmu; to je fasada, za katero so se dogajale »tiste reči« v tistih časih. Moški so kmetovali in čevljarili, ženske gospodinjile in klekljale. Milena pa nam v knjigi prikaže, kaj vse se je dogajalo v spolnih združitvah enih in drugih, kaj so počeli v spalnicah, v hlevih, na skednjih, v naravi … Bilo je večinoma bolj na hitro in precej grobo, že tedaj ni manjkalo spolnih sprevrženosti, incesta, pedofilije, sodomije, homoseksualnosti; bila so tudi kriminalna dejanja, zlasti detomori. Da je moški žensko udaril, pa je bilo »naravno« in prav nič problematično. Osupljiva je Milenina izjava v filmu (v domžalski knjižnici), da je posnela izpovedi 1600 žensk, ki so bile v času pogovorov vse starejše od 85 let, in nobena od njih naj v svojem življenju ne bi doživela orgazma! Jaz v to trditev nekako ne verjamem (filozofu po stroki se spodobi prava mera dvoma), a po drugi strani ne morem očitati Mileni, da ne govori resnice. Mogoče je stvar v metodi. Mogoče je sprva ona sama iskala predvsem take zgodbe. Ko zapišem take, mislim na nenavadne, pretresljive, tudi brutalne in škandalozne, včasih naravnost neverjetne. Potem se je »trend« obrnil. Ko so ženske, potrebne izpovedi, videle, kaj Milena počne, so jo same poiskale in ji predlagale, da prisluhne še njihovim zgodbam. In tako je nastala ta knjiga in po njej film, viden na Preji.

Pogovorna terapija

Sicer pa morda ni bistveno to, ali so se vse te zgodbe resnično zgodile in ali je bilo v spolnosti pred spolno revolucijo res toliko enostranskega in hudega. Pisanje Milene Miklavčič ne sodi niti v zgodovinsko niti v etnografsko stroko, ker ne piše na znanstveni način. Je pa kljub temu prvovrstni dokument nekega časa, ima tudi svoj terapevtski pomen. Milena je neke vrste psihoterapevtka, ženske, ki ji pripovedujejo svoje zgodbe, pa so pri tem deležne terapije spovedi. Spoved ima velik psihološki pomen in Cerkev je že vedela, zakaj jo je uvrstila v svoj železni repertoar. Najbolj važno je to, kar je Milena v svoji pripovedi na Preji večkrat poudarila: da se moramo o teh rečeh pogovarjati, ne jih zamolčevati, ne jih potiskati v podzavest, od koder potem na vse mogoče načine vdirajo v psihopatologijo našega vsakdanjega življenja. Pogovarjajmo se torej tudi o »tistih rečeh«.