Pogled v begunsko malho

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 26. september 2015 / 16:41

Ni še tako daleč od poletja 1941 in maja 1945, ko so morali tudi mnogi Slovenci na prisilno pot izgnanstva in begunstva. S seboj so lahko vzeli le malo. Torbe današnjih beguncev pričajo, da nosijo s seboj še manj …

Drobne, a ne le nujne reči

Novinarji smo radovedni in fotograf Tyler Jump je na pobudo Mednarodnega reševalnega odbora (International Rescue Committee, IRC) na grškem otoku Lezbos pokukal v torbe beguncev in posnel njihovo vsebino. Komentar IRC: »To, kar nosijo s seboj, pripoveduje zgodbe o njihovi zgodovini, družini in upih za prihodnost«. Šestletni deček iz Damaska je imel v prav takšni šolski torbi, kakršno imajo njegovi vrstniki pri nas, tele reči: hlače in majico, injekcijo za nujne primere, zdravila in kreme, milo, zobno krtačko in zobno kremo, obliže, penaste bombončke in sladko smetano. Dvajsetletna sirska mati z možem in desetmesečno hčerko je poudarila, da ima v ženski torbi predvsem tisto, kar rabi za hčerkino zdravje: klobuček za dojenčico in trak za lase, zdravila, stekleničko sterilne vode, kozarček otroške hrane, papirnate prtičke, otroške nogavice, protibolečinske tablete, kremo za sončenje, zobno kremo, osebne dokumente, denarnico z osebnim dokumentom in denarjem, polnilnik za mobilni telefon. Sedemnajstletnik s severa Afganistana je do Lezbosa opravil več tisoč kilometrov, največ jih je prehodil peš. V nahrbtniku nosi: hlače, majico, čevlje in par nogavic, šampon in gel za lase, zobno krtačko in zobno kremo, kremo za svetlenje kože, glavnik, ščipalnik za nohte, obliže in povoje, sto ameriških dolarjev, 130 turških lir, pametni telefon in rezervni mobilni telefon, kartice SIM za Afganistan, Iran in Turčijo. Sirska družina, ki šteje kar 31 članov (4 moški, 7 žensk in 20 otrok), je v morju med Turčijo in Grčijo doživela brodolom. Rešili so se vsi, od prtljage pa samo eno torbo. In v tej je ostalo: otroška majica in otroške hlače, otroški čevlji, toaletne potrebščine, ena plenička, dva zavojčka mleka in nekaj piškotov, dokumenti in denar, damski vložki in en glavnik. Dvajsetletnega umetnika, ki je v Siriji sedem let igral kitaro in slikal, je od doma pregnal bombni napad. Zbežal je v Turčijo. Sprva je imel dve torbi, a moški, ki jim je pomagal čez mejo, jim je dovolil vzeti le eno. V drugi so bila vsa njegova oblačila, v tej so mu ostali osebni dokumenti, rožni venec, ki mu ga je podaril prijatelj, zapestna ura, darilo dekleta, značka s sirsko zastavo, palestinski obesek, srebrne in lesene zapestnice, trzalice za igranje kitare, telefon s sirsko kartico SIM in ena majica. In še sirski farmacevt, 34 let. V torbici, ki jo nosi čez ramo, ima: denar, tesno zavit, da ga zaščiti pred vodo, nedelujoč telefon, ki ga je zmočila voda, nov pametni telefon, polnilnik za telefon, slušalke, zunanji disk s fotografijami družine. – To so torej tiste najbolj nujne stvari, ki jih prebežniki vzamejo na dolgo pot proti Evropi. Natančneje: tiste, ki so jim še ostale, ko so po plovbi dosegli grško obalo. (Vira: www.rescue.org, www.siol.net) – Kaj porečete? Si predstavljamo, da bi morali na hitro spakirati in od vsega, kar imamo, s seboj vzeti le za eno torb(ico) reči …

O sreči in nesreči v življenju

»Upam, da umremo. Ni vredno, da živimo takšno življenje. Vsi so zaprli vrata pred nami, prihodnosti za nas ni.« To je izjava begunca iz Sirije. Pa ni nujno tako. »Vsi v življenju slej ko prej odkrijejo, da je popolna sreča neuresničljiva, a malo je takih, ki pomislijo nasprotno: da je taka tudi popolna nesreča ...« Tako misli Primo Levi (1919–1987), italijanski Jud, ki je preživel holokavst, po stroki kemik, tudi pesnik in pisatelj. V svojem delu Ali je to človek (If This Is a Man, 1947) gornjo misel še dodatno razloži. »Trenutki, ki se upirajo udejanjanju teh skrajnih stanj, so iste narave: izvirajo iz človeške biti, ki nasprotuje vsaki neskončnosti. Nasprotuje ji naše zmeraj nezadostno poznavanje bodočnosti; temu se v enem primeru pravi upanje, v drugem negotovost glede jutrišnjega dne. Upira se ji gotovost smrti, ki vsaki radosti, a tudi vsaki žalosti določa mejo. Upirajo se ji neizogibne materialne skrbi, ki resda zameglijo vsako trajno srečo, z druge strani pa vztrajno odvračajo našo pozornost od nesreče, ki preži nad nami, in zavest o njej nekako razdrobijo, da jo zato laže prenašamo.« Ni res?

Argentinci na Kubi

»Brat Frančišek, zdaj si Kubanec!« Tako so vzklikali tisoči Kubancev, ko so minulo soboto pričakali papeža Frančiška. Ta pa jim je med nedeljsko mašo na Trgu revolucije v Havani dejal: »Človek ne služi idejam, ampak mora služiti ljudem.« Te besede je izrekel pod veliko ikono svojega argentinskega rojaka Che Guevara, pri maši je bila tudi argentinska predsednica Christina Fernandez de Kirchner … Časi se res spreminjajo.