Nemočne kritike iz varne opozicije

Pred dnevi sem se vrnil z grškega otoka Samos, na katerem sem bil letos že v juliju. Samos je v neposredni bližini Turčije, zato je za begunce postal ena glavnih vstopnih točk v Evropo. Razmere so se od julija do septembra drastično poslabšale. Zdaj begunci v napihljivih čolnih že pristajajo na vseh straneh otoka, potem se peš odpravijo proti glavnemu mestu, kjer se zbirajo v pristanišču, in nato z ladjami nadaljujejo pot proti Atenam, od tam pa proti severu Evrope. Po otoku je vse več zapuščenih gumijastih čolnov in rešilnih jopičev, ob humanitarcih pa se pojavljajo tudi vojni dobičkarji, ki beguncem za sto dolarjev dajo petdeset evrov.

Ko sem odhajal na Samos, smo se v Sloveniji na begunce šele pripravljali. Vmes so prišli tudi do sem, a se je hitro pokazalo, da velika večina ne razmišlja o tem, da bi tu ostali. Slovenija je samo prehodno območje na njihovi poti proti Nemčiji. Kljub temu so v naši javnosti sprožili pravi plaz nestrpnosti in nerazumevanja njihovih stisk.

Dan po mojem prihodu v Slovenijo so Grki ponovno odšli na volišča in na njih še enkrat potrdili mandat njihovemu premierju Aleksisu Ciprasu, ki je v časih, ko se Evropa s svojimi idejami podira na vsej črti, očitno eden redkih, ki še prisega na demokracijo. Zato tudi sklicuje referendume in volitve ter z njimi neposredno dobiva podporo grškega ljudstva. Ciprasu po volitvah res težko očitamo, da je izdal svoje volivce.

V nasprotju z Grki v našem parlamentu poslanci zapuščajo stranke in s tem svoje volivce ter začenjajo zagovarjati drugačne politike od tistih, s katerimi so v parlament tudi prišli. Ali pa ob begunski krizi iz varnega opozicijskega zavetja pišejo, da se je Miro Cerar odločil postati slovenski Viktor Orban. Tako je namreč v svoji objavi na Facebooku zapisal Luka Mesec, ki je ob tem o slovenski vladi dodal še to: »Danes je imela priložnost preprečiti katastrofo, kakršno spremljamo na srbsko-madžarski meji. Imela je priložnost pokazati Slovenijo svetu kot humano in prijazno državo, v kateri človekove pravice nekaj veljajo. Imela je priložnost narediti nekaj dobrega za tisoče, ki so preganjani iz svojih domov in ki jim je vojna (za katero je EU soodgovorna) vzela vse. Vse, kar bi morala narediti, je omogočiti beguncem prost prehod čez državo, ponuditi azilno zaščito tistim, ki jo potrebujejo, in pozvati k solidarnostni rešitvi tega vprašanja na ravni EU.«

Vse to je seveda res, ampak ob tem ne smemo pozabiti, da je imela Združena levica možnosti, da bi vstopila v to vlado in tako kot njena članica vplivala na vladno politiko ob tako občutljivih trenutkih, kot je begunska kriza. Seveda bi s tem prevzela tudi pomemben del odgovornosti, kar ni čisto nič narobe. Karl Erjavec na primer več kot uspešno v vseh vladah brani interese svojih volivcev in enako bi lahko počela tudi Združena levica. Ker te priložnosti ni izkoristila, lahko vlada Mira Cerarja poslušno izpolnjuje ukaze evropskih velesil in ji niti ni treba razmišljati o tem, da bi do problemov zavzela svojo politiko.