Težki dogodki
Preteklo soboto smo imeli piknik v Strunjanu. Zbrali smo se člani društva Jonatan prijatelj. Člani smo starši otrok, ki so zboleli za rakom. Poslanstvo društva je predvsem medsebojna pomoč staršem, ki imamo takšno izkušnjo. Enkrat letno se dobimo v večjem številu. Največ časa namenimo pogovorom, kako nam poteka vsakdanjik in kako je z našimi otroki. Vedno pridejo tudi gosti: policisti nam pokažejo, kako imajo izurjene pse, motoristi peljejo naše otroke na mini vožnjo, pride čarovnik in pa kakšen znan pevec. Da vse skupaj lahko finančno uredimo, organiziramo srečelov. Običajno kar hitro dobimo dobitke, saj ljudje radi dajo za dober namen.
Vsakdo v življenju doživi šokanten dogodek. Recimo temu travma. Očitno temu ne moremo ubežati. Seveda ne vemo, zakaj je tako. Mnogi o tem ne razmišljajo, nekateri pa si domišljamo, da vsaj nekaj vemo. Kar nam preostane, je, kako bomo travmo predelali, in predvsem, kako dolgo jo bomo predelovali. Travme so lahko zelo različne: vojni dogodki in stalne grožnje s smrtjo ali mučenjem, nenadne smrti najbližjih, prometne nesreče, težke bolezni, hude bolezni ali poškodbe nas ali otrok, ločitev, požari … Vsi se strinjamo, da so to zelo hudi dogodki, ki nas zaznamujejo. In veliko knjig so napisali ljudje, ki so doživljali te grozote od blizu.
Nič manj hude, le da tega nočemo priznati, pa so tegobe, ki so ustvarjene v odnosih. Vsi mi smo ustvarjeni, da smo ljubljeni, hoteni in zaželeni. Vsak odklon od tega ideala nam povzroča stres, ki si ga ne želimo. Niti ga dobro ne znamo ubesediti, le vemo, da imamo nekakšen nemir v sebi. Najhujši primeri so spolne in fizične zlorabe v otroštvu in mladosti. Pri teh otrocih in mladostnikih se poruši možgansko ravnovesje. Tudi čustveno zanemarjeni otroci nikoli ne morejo razumeti, zakaj si starši ne vzamejo časa zanje, saj so jih vendarle oni spravili na svet.
Kar je v našem psihičnem svetu dejstvo, je to, da nepredelane (to je neizgovorjene) travme in tegobe ostanejo v nas in zaživijo svoje življenje. Postanejo neodvisne do naše zavestne volje. Še celo več – prevzamejo nadzor na našim vedenjem, mišljenjem in čutenjem. Dokler se mi ne odločimo, da bomo prevzeli krmilo v svoje roke ter postali režiserji, in ne le statisti mene.
Vsak naj sam presodi, katere težave so težje – travme ali tegobe. Za vsakega so najtežje njegove. Vemo pa, da bomo težke življenjske dogodke lažje prenašali, ko smo pomirjeni sami s seboj in ko imamo okoli sebe ljudi, ki jih imamo radi in ki nas imajo radi. Kjer se imata mož in žena (ali partnerja) rada in kjer si upata pogovarjati se o sebi in o svoji zgodovini, bosta skupaj lažje predelala šoke, ki so ju doleteli. No, meni to pomaga.