Delavke železarne

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Jesenice / torek, 15. september 2015 / 12:25

Gornjesavski muzej Jesenice k sodelovanju pri pripravi razstave Delavke železarne vabi nekdanje zaposlene, ki bi obudile spomine na svoje delo v železarskih obratih.

Jesenice – V Gornjesavskem muzeju Jesenice pripravljajo razstavo Delavke železarne, ki jo bodo odprli 3. decembra in bo v Ruardovi graščini na ogled skoraj celo leto 2016. Kot je povedal kustos muzeja dr. Marko Mugerli, želijo k sodelovanju pritegniti nekdanje delavke, ki bi znale povedati kakšno zanimivo zgodbo ali hranijo fotografije ali kakšen predmet, ki jih spominja na nekdanje delo in sodelavce. »Mogoče bi jih zaupale ali pokazale Gornjesavskemu muzeju Jesenice in bi na ta način pripomogle k nastajanju razstave.«

Kot izhaja iz podatkov, ki jih je zbral Mugerli, je žensko delovno silo uporabljala že Kranjska industrijska družba. V najstarejšem obratu jeseniške železarne v žebljarni je že v prvem letu obratovanja dobilo delo šest zavijalk ali »pokarc« žičnikov. Ker je bila potreba po tem kadru velika, so jih v naslednjih letih zaposlili še več. Žebljarna je bila dolgo časa obrat z največ zaposlenimi ženskami. V obdobju med obema vojnama je delež žensk med zaposlenimi v jeseniški železarni znašal med dva in pet odstotkov. Med njimi so prevladovale samske ženske, vdove in samohranilke. Večinoma so začele delati, ko so imele osemnajst let, nekatere pa celo že pri štirinajstih. V času druge svetovne vojne je delovne sile primanjkovalo in leta 1944 so pripeljali okoli 150 prisilnih delavk iz Poljske, Ukrajine in Rusije. Delež žensk je do zadnjega leta vojne narasel na trinajst odstotkov. Povojne oblasti so propagirale enakopravnost in zaposlovanje žensk in v sedemdesetih letih je delež žensk dosegel že petino. Ženske so delale v vseh obratih jeseniške železarne. V obratih, kjer se je zahteval velik fizični napor in za njih neprimerni pogoji, so opravljale v glavnem pisarniško delo. V proizvodnji so bile predvsem v šamotarni, elektrodah, žebljarni, hladni valjarni in žičarni, cevarni, vratnih podbojih in jeklovleku. Pomembno delo so opravljale v službah, ki so skrbele za kemijske, mehanske analize, kontrolo materiala, vzdrževanje naprav, administracijo, komunikacije in prehrano delavcev.

Med najmlajšimi delavkami so bile tekačice, imenovane tudi »laufarce«, ki so prenašale pošiljke. Razdeljene so bile po relacijah in urah izhoda. Nekaterim je bil izhod določen na soda, drugim na liha števila, na primer ob 7., 9. in 11. uri. Pošiljke so prenašale v težkih torbah. »Se je dogajalo, da so delavci ob pogledu na drobne tekačice z velikimi torbami pripomnili: 'Torba, kam pa greš s punco?' Dokaj neprikladne so bile torbe za prenašanje risb in načrtov iz tehničnega biroja. Najtežje je bilo v času novoletnih praznikov, ko je bilo toliko pošiljk, da so jih vozile v zabojih, naloženih na sankah ...« To je le del spominov nekdanje delavke jeklovleka Jožice Lukan, ki je v železarni začela delati kot tekačica.

V muzeju bodo veseli, če bodo svoje spomine obudile tudi druge nekdanje delavke železarne in na ta način sooblikovale razstavo.