Odvisno sodstvo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 14. september 2015 / 11:14

Slovensko sodstvo je bilo v letih 1945–1990 povsem odvisno od tedaj vladajoče politike. Bilo je »partijino«, v službi samooklicane avantgarde delavskega razreda. Ne samo, da je bilo odvisno, drugačno si ni upalo in sploh ni hotelo biti, mazohistično je uživalo v svojem podrejenem položaju. Po osamosvojitvi smo upravičeno pričakovali, da se bo tudi pravosodje kot tretja veja oblasti osamosvojilo, da bo sodilo neodvisno od zakonodajne in izvršne veje oblasti. Predvsem pa neodvisno od političnih strank, raznih lobijev in samooklicanih »elit«. V zadnjih letih je kazalo, da je na dobri poti. Končno smo dočakali, da so bile obsojene in poslane v zapor tudi nekatere velike ribe, in ne le kurji tatovi. V zadnjem času in zlasti letos pa so bile nekatere od ključnih sodb razveljavljene. Razveljavilo jih je Ustavno sodišče RS, torej sodstvo samo. Samo se je korigiralo. A kljub temu in prav zato ostaja slab občutek. Postavljajo se neprijetna vprašanja. Je vrh pravosodja že dozorel, sodne instance pod njim pa še ne? Ali obratno? Je narobe to, da so med sodniki še vedno odvisniki iz prejšnjega režima? Nekatere še preveva odvisniški duh? Je tudi z ljudmi, ki se med sojenjem odenejo v sodna ogrinjala, marsikaj narobe? Tako kot je očitno kar nekaj pokvarjencev med tistimi, ki se v svoji službi oblačijo v bela zdravniška oblačila …

Zanimivo, mar ne. Ljudje smo že od nekdaj navajeni, da so tisti, ki morajo biti pri svojem delu oblečeni v uniforme in druga službena oblačila, ljudje posebne sorte. Da so za svoje delo posebej usposobljeni in da ga opravljajo zavzeto in nepristransko. A očitno ni tako. Tudi med posamezniki, ki so odeti v zdravniška, sodniška in celo v duhovniška oblačila, so »pomote«. Tako je gotovo od nekdaj. Da je to zdaj že splošno znano, smo krivi mediji, domnevno »četrta veja oblasti«. Včasih so institucije pokvarjene posameznike same odkrile in sankcionirale (ali le prikrile), javnost zanje največkrat sploh ni izvedela. Danes mediji dobesedno prežijo, kdo bo naredil kaj narobe, in ga popadejo. Po eni strani je prav, da je tako, skrivanja napak, trupel v omarah in pometanja pod preprogo je bilo dovolj in preveč. Po drugi strani pa posamezniki v teh sistemih delajo pod pritiskom, da bodo, če naredijo kaj narobe, popadeni in javno ožigosani. Delati s takim občutkom gotovo ni prijetno.

Povod za to pisanje je seveda novica, da je zadeva Patria »zastarala«. Ne glede na to, kakšno bo nadaljevanje, je to slaba novica. Ostaja slab občutek, da sodstvo samo ni zmoglo do kraja presoditi te zadeve. Če bi jo, bi bili različni komentarji brez pomena. Zdaj pa bosta zadevo presojala politika in javno mnenje. Pristaši JJ bodo vneto razglašali, kar naj bi sicer ves čas že vedeli – da je njihov Janez nedolžen. Nasprotniki te iste in kontroverzne osebnosti bodo trdili nasprotno, a spet le domnevno: saj vemo, da je kriv, a sodnija je nesposobna in mu tega ne more dokazati. Namesto da bi se sodišče izkazalo z jasno sodbo, obtožilno ali oprostilno, se je izmaknilo z dvoumno odločitvijo, da je primer »zastaral«. In zdaj lahko vesoljna Slovenija vneto špekulira, kaj je res in kaj ni. Sodstvo je padlo na izpitu, ni se izkazalo kot odločno in neodvisno.

Zdi se, da tudi sodstvo boleha od iste bolezni kot vsi drugi podsistemi slovenske družbe. Ni suvereno in nima zadostne integritete – kot se učeno reče. Po domače pa: ni neodvisno, v njem je premalo poštenosti, strokovnosti in odločnosti. Halje so forma in ta je pomembna, a šteje tudi vsebina.