Odmaknjeni, a vseeno napredni

Marija Gasser iz Železnikov je v samozaložbi izdala knjigo o šestih vaseh pod Ratitovcem, v katere so v 13. stoletju naselili Tirolce. Kljub odmaknjenosti so bili zelo napredni in izjemno iznajdljivi.

Železniki – Pred dnevi je izšla knjiga Vasi pod Ratitovcem skozi čas, v kateri Marija Gasser iz Železnikov na 216 straneh in z več kot 230 fotografijami razkriva življenje v Spodnjih Danjah, Zgornjih Danjah, zaselku Trojar, Zabrdu, Torki in Ravnah v različnih obdobjih – vse od 13. stoletja, ko je loška gospoda na to območje naselila Tirolce, do danes.

Gasserjeva je s podratitovškimi vasicami, ki ležijo na nadmorski višini od 895 m do 1150 metrov, tesneje povezana dobra tri desetletja, saj iz Zabrda izvira njen mož. »Te vasi so nekaj posebnega v Selški dolini in od nekdaj me je zanimalo, kdo so bili njihovi prebivalci, ker sem opažala izjemne umetnine, genialne rokodelske mojstrovine in tudi sama pokrajina kaže podobo predpreteklega stoletja, zelo se je ohranila. Žal pa so danes te vasi, razen Spodnjih Danj, precej prazne; ljudje so se odselili, številni objekti žalostno propadajo, košenine pa se zaraščajo,« ugotavlja in dodaja, da je to velika škoda, saj so tirolski predniki z žulji in znojem oblikovali to pokrajino in več stoletij trgali iz objema narave plodno zemljo.

Po stezah do ostalega sveta

Gradivo je zbirala vrsto let. Številne zanimivosti je skrivala zabrška šolska kronika, ki jo je pred 20 leti skupaj s še nekaj šolskimi predmeti našla na smetišču v Zabrdu, kar jo je razžalostilo. »Šolska dokumentacija je bila prevzeta šele šest let po zaprtju šole in je bila objedena od podgan. Gre za zelo dragocen vir informacij za razjasnitev življenja v teh krajih. Neprecenljive za moje delo so bile tudi soriške šolske in župnijska kronika. Veliko sem izvedela od starejših domačinov, večina je danes žal že pokojnih, tudi Peter Jenšterle, ki je bil res izvrsten pripovedovalec. Načrtno sem iskala pisne vire, zbirala sem častitljivo stare fotografije, zapisovala zanimiva poimenovanja. Obiskovala sem tudi arhive in muzeje,« pove Gasserjeva. Zbrano gradivo se je odločila povezati v knjigo pred tremi leti, ko so se z domačini odločili za postavitev spominske plošče izginulim po drugi svetovni vojni, ki so jo na cerkvi v Sorici slovesno odkrili minulo nedeljo.

Kot ugotavlja, so bili v podratitovških vaseh izjemno iznajdljivi in sposobni pridelovalci z znanjem preživetja v težkih pogojih, občutkom za lepoto in neskončno navezanostjo na visokogorsko krajino. Preživljali so se z govedorejo, rejo drobnice, sadjarstvom, veliko so si pomagali, saj je zaradi hladnega podnebja uspevala samo ena letina. »Med sabo so v sožitju živeli gruntarji, kajžarji in gostači. Upoštevali so trden notranji red v skladu s krščanskimi vrednotami. Živeli so precej odmaknjeno življenje, saj so bili zelo odrezani od ostalega sveta, s katerim so imeli stik le po stezah. Poti, vsaka je služila svojemu namenu, opisujem tudi v knjigi, vodile pa so do cerkva, po 'fasngo', do Podbrda do 'bancuka' – vlaka ...« našteva avtorica.

Kljub odmaknjenosti so bili v vaseh pod Ratitovcem zelo napredni. »Če je najstarejša fotografija v svetu ohranjena iz leta 1826, so se na Torki fotografirali že dobrih 50 let kasneje. Za ljudi, ki so bili tako odmaknjeni, je to nekaj neverjetnega, pa tudi, da je pred več kot dvesto leti po glinenih ceveh v hiše na Torki pritekla voda. Bili so vrhunski golcerji, saj so znali spraviti les iz težko dostopnih strmin, na delo so jih poklicali v Francijo, Romunijo, Galicijo, Turčijo,« razlaga Gasserjeva.

Velika povojna krivica

A če je bilo v Zgornjih Danjah še pred stotimi leti 73 prebivalcev, pa danes tam živi le en domačin. Avtorica meni, da imajo trenutno možnost razvoja le Spodnje Danje, kjer še živi nekaj mladih družin, čeprav je tudi tam število prebivalcev s 193 v zadnjih sto letih padlo na 57. Kot ugotavlja, je eden glavnih razlogov za zaton podratitovških vasi druga svetovna vojna: »Del knjige sem namenila nepozabni krivici, ki se je tedaj zgodila tu. Po vojni je izginilo 24 mož, v glavnem gospodarjev, povprečno starih 35 let, ki so zapustili družine s petimi, šestimi otroki. Svojci še danes ne vedo za njihove grobove, kar ne sodi v civilizirano družbo, za ugotavljanje krivde ni bilo izpeljanih niti minimalnih postopkov. Poleg tega so na Koroško izgnali 90 ljudi, od tega 62 otrok, in ko so se vrnili, nekateri šele po šestih letih, so jih zapostavljali, prepovedali so jim jezik, nobene danjarske besede niso več smeli izgovoriti, čeprav je bil ta jezik res nekaj posebnega. S pomočjo ene od domačink, ki ga dobro pozna, sem v knjigi naredila tudi slovar jezikovnih značilnosti izpred sto let.«

Knjiga poleg že naštetega zajema še razlago poimenovanj podgorskih vasi, ledinska in hišna imena, pesmi, običaje, versko življenje, božja znamenja in druge zanimivosti iz zgodovine vasi pod Ratitovcem. »Vidi se, da so bili tu urejeni in pošteni ljudje. Zapis je bogastvo za nas, rodove naprej, izraz spoštovanja ter zahvala prednikom za oblikovanje tako lepe krajine in prehojene življenjske poti,« je še poudarila Gasserjeva.

Knjiga Vasi pod Ratitovcem skozi čas, ki je izšla v samozaložbi ob finančni podpori občine in sponzorjev, je sicer njeno drugo delo. Pred desetimi leti je namreč že izdala knjigo o Ivanu Tušku, rojaku iz Martinj Vrha, ki je po avtoričinem mnenju še vedno preveč spregledan.