Neskončna moč besede in fotografije

Ko sem prejšnji teden v komentarju opozarjal na spoštovanje človekovih pravic ob begunjski krizi, si nisem mislil, da bo treba že tako hitro reagirati na povsem konkreten primer sovražnega govora. Najprej sem po televiziji slišal, da je zaradi njegovega tvita stranka SDS iz svojih vrst izključila njihovega člana in novinarja Sebastjana Erlaha, potem sem poiskal še njegovo originalno objavo in zapis, v katerem Erlah vzroke za izključitev išče povsem drugje. Sebastjan Erlah je namreč 26. avgusta reagiral na tvit Lejle Irgl, v katerem je v zvezi z begunci zapisala: »Vstopnica v Slovenijo naj bo krstni list.« Erlah pa je dodal: »Jaz imam še bolj radikalno: Dovoliti približanje meji zgolj na 500 m. Kar je več, vse postreliti, Bog bo že poznal svoje.«

Izjava torej, ki je ni mogoče tolerirati pri nikomer, še najmanj pa pri novinarju in celo nosilcu priznanja Boruta Meška. Združenje novinarjev in publicistov (ZNP), ki ga podeljuje, naj bi že sprožilo postopek, po katerem bi Erlahu priznanje odvzeli. Na svoji spletni strani so ob tem zapisali: »Sebastjan Erlach ni član ZNP. Prejel je resda Častno priznanje Boruta Meška za leto 2013, a je s svojim neobvladanim vedenjem v zvezi s statusom beguncev, ki da bi jih bilo potrebno streljati z distance 500 metrov, ne glede na to, če so to otroci, žene, starci ali možje, prekoračil mejo, ki javno sporočanje ločuje od dejanj s kriminalno težo. Sebastjan Erlach je pozval k dejanju, ki ima genocidno težnjo, kar je vsega obžalovanja vredno.«

Erlah v obširnem komentarju izključitve, objavljenem na njegovem blogu dne 3. septembra, vzroke zanjo išče v notranjih obračunavanjih tržiškega odbora SDS. Po njegovem gre za maščevanje klanov, ki dejansko uničujejo stranko SDS v Tržiču, ker je zoper njihovo početje nastopal z jasnimi stališči. Izključitve niti slučajno ne povezuje s svojo sporno izjavo, kaj šele, da bi se zaradi nje opravičil.

Posebno naključje je, da je ravno v dneh, ko smo lahko brali to izjavo, svet obkrožila pretresljiva fotografija triletnega sirskega dečka Aylana, ki je z bratom in mamo utonil, ko je na poti iz Turčije na grški otok Kos potonil njihov čoln. Fotografija mrtvega in naplavljenega dečka je zaokrožila po številnih družbenih omrežjih, objavili so jo največji svetovni mediji, ob njej so se razvile tudi resne strokovne debate o novinarski etiki. Je primerno objavljati fotografijo tragično umrlega triletnega otroka? Stališča so zelo različna, toda večina se strinja s tem, da je fotografija bolj vplivala na splošno družbeno zavest kot vsi brezplodni sestanki evropskih voditeljev, ki nemočno opazujejo eno največjih kriz današnjega časa.

Podobno kot s fotografijo je tudi z besedami. Tudi te imajo svojo moč. Zato je ščuvanje k nasilju potrebno obsoditi in hitra reakcija novinarskega in publicističnega združenja je vredna vse pohvale. Žarišča nestrpnosti je treba zatreti že v kali. V nasprotnem primeru iz njih prehitro lahko nastane požar, v katerem bomo zgoreli tudi mi.