Naša mama

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 12. september 2015 / 12:59

Viharni časi, 1. del

Rafka sodi v zrelo srednjo generacijo. Moram reči, da mi je bila zelo všeč. Ne glede na to, da je v življenju doživela marsikaj, ji je uspelo, da je ostala vedra in pokončna. Še zmeraj zna reči bobu bob in ne dovoli, da bi jo kdorkoli spravil v kakršenkoli predal, na katerem bi bila nalepka 'ta je pa naša'. Včasih tudi glasno zarobanti, da se jo sliši po 'vsej Sloveniji', a nič hudega. Vsi vedo, da pes, ki laja, ne ugrizne.

Izhaja iz družine, ki ji povojno nasilje ni bilo tuje.

»Naj govorijo politiki in zgodovinarji, kar hočejo, mi, ki smo tiste čase doživljali sami, vemo, da se je marsikaj, če že ne vse, zgodilo na zelo osebni ravni. Ko sem v preteklosti poslušala nekatere pomembneže, ki so govorili o 'svetlih idealih', ki naj bi jih tudi sami 'ustvarjali', sem se valjala od smeha. Kakšno kokodajsanje! Leporečja so se naučili na različnih sestankih, kjer se je pralo glave. V vojni in po njej pa so imeli en sam cilj – kako si rešiti glavo in napolniti rit. Zato pa je tako, da smo Slovenci vedno bolj razdeljeni: o vsakem dogodku, ki ga eni poveličujejo, drugi pa zanikajo, obstajata dve resnici. To ni dobro. Razdvaja nas še naprej, saj so tudi mlade generacije povsem nekritične do zgodb, ki so jih slišale od svojih predhodnikov,« razpreda Rafka, a me vmes sem in tja ne pozabi pobarati, ali jo sploh poslušam.

Veliko njenih sorodnikov je zaradi povojnega nasilja odraščalo razseljenih pri različnih sorodnikih. Očetje so bili pogosto 'nekje', v najboljšem primeru pri vojakih kje v južnih krajih, od koder so se vrnili šele po dveh letih. Ali pa na udarniških akcijah. Trije so pobegnili v tujino, v Kanado, Francijo. Za družino so bili izgubljeni, saj so se z otroki videli šele tedaj, ko so ti odrasli.

Rafkina starša sta imela srečo, da sta ostala skupaj. K sebi sta vzela štiri nečake, ki sta jih spravila do kruha, ne da bi jima za takšno dobronamerno in srčno dejanje kdorkoli dal dinar ali dva. Ni bilo lahko, saj so se stiskali v stari hiši, ki je bila še v poznih petdesetih letih prekrita s slamo. Po vodo so hodili k pogorišču hiše, ki jo je Rafkin ata zgradil tik pred vojno, a so jo neznanci, verjetno iz nevoščljivosti in hudobije, požgali. Otroci so spali na peči, mlajši pa na 'modrocih', na katerih so se pozimi stiskali drug k drugemu, da bi se ogreli.

»Do naše hiše je vodila zgolj kolovozna pot, po kateri so vozili z vozovi. Mi smo imeli v lasti le kakšen hektar gozda v bližini hiše, toliko, da smo lahko vsako jesen pripravili drva. Pri tem smo vsi pomagali. Ata je v šali rad zagrozil, da tisti, ki ne bo zavihal rokavov, ne bo imel pravice sedeti ob topli peči. Pa bi ga ubogali tudi brez teh besed, saj nam je delo pomenilo tudi druženje. Mama nam je za malico pripravila ržen kruh, ki smo ga obilno namazali z ocvirki. Nihče ni pomislil na holesterol in podobno, odvečno energijo smo potrošili pri delu, bili smo suhi kot trske, brez grama maščobe pod kožo. Ata je rad igral na citre. Ob nedeljskih popoldnevih smo se zbrali na dvorišču, pod tepko. Vsi smo imeli posluh, zato se je slovenska pesem razlegala na vse strani. Pri hiši je bilo kar nekaj pesmaric, a jih več kot toliko nismo uporabljali. Vse pesmi, nekaj sto, smo znali na pamet. Kaj pa danes? Mlade je sram prepevati slovenske narodne, pogosto me boli srce, ko jih slišim, ko se iz njih celo norčujejo. Pri naši hiši le plesali nismo. Mama je bila malo bolj zadržana, pa se ji je ata zmeraj zelo ljubeče prilagajal. Ne pomnim, da bi si kdaj izkazovala nežnosti, kljub temu pa smo vsi čutili, da se med njima pretaka veliko ljubezni,« se spominja mladostnih let Rafka.

Mama je bila iz bogate družine. Z bodočim možem se je spoznala na nekem shodu katoliške mladine. Vnela se je ljubezen, ki je ostala neomajna tudi potem, ko so se ji starši odpovedali.

»Še zmeraj hranim pismo, ki so ji ga pisali starši, in to še takrat, ko je mama živela z njimi! V njem ji ponujajo še zadnjo možnost: da se poroči z nekim dentistom iz Ljubljane ali pa ne bo nikoli več prestopila njihovega praga. Nekoč je nam, dekletom, pripovedovala, da je zadnji zelo zlovešč pogovor potekal v jedilnici. Kuharica se je morala umakniti v svoje prostore. Družinski prepiri niso bili za njena ušesa. Moja mama je s sklonjeno glavo in povsem mirno prenašala pridigo. Ko je je bilo konec, se je staršem priklonila in šla v svojo sobo. Mislila sta, da je doumela, kaj je njena dolžnost, in da ju bo ubogala. A se to ni zgodilo. Kuharica Lenčka ji je pomagala, da se je ponoči izmuznila iz hiše, v eni od stranskih ulic pa je nanjo že čakal z vozom njen svak. Odpeljala sta se proti Tuhinjski dolini, kjer je potem – skrita pred radovednimi očmi – počakala skoraj štiri leta, preden sta se lahko z očetom tik pred drugo svetovno vojno tudi poročila. K poroki je šla nedotaknjena, pa mislim, da zgolj zaradi strahu, da bi zaplodila otroka prej, preden bi lahko skrbel zanjo. V času 'čakanja' je obnovil kmetijo, napeljal vodo v hišo, podvojil število živine v hlevu. Vsi so se mu čudili, od kod toliko energije. Nihče pa ni vedel, da je vse, kar je počel, naredil zaradi ljubezni do moje mame. Žal se je potem med vojno zgodilo tisto, na kar ni računal: hišo so mu zažgali, večino živine so odpeljali eni in drugi vojaki. Ko je bilo morije konec, ko bi lahko zadihali s polnimi pljuči, so začenjali odhajati in izginjati moški iz naše družine. Moja starša sta, kot sem že povedala, vzela k sebi štiri nečake. Pogosto se grenko nasmehnem, ko poslušam, kako nam je bilo po drugi svetovni vojni postlano z rožicami. Nasprotno! Zelo skromno smo živeli, o novih oblekah ali čevljih smo lahko le sanjali. Preveč nas je bilo pri hiši, da bi si lahko izmišljali neumnosti. Spominjam se, kakšen praznik je bil, ko je ata včasih prinesel domov srno, ki se je ujela v past. Takrat smo se mesa do sitega najedli. Mama, ki je bila odlična kuharica, je znala zelo dobro pripraviti tudi golaž. A o teh priboljških smo morali molčati kot grob. Pa ni bilo težko. Samo enkrat nam je ata povedal, da bi ga ubili, če bi izvedeli, da jim krade divjačino iz gozda, pa je zadoščalo. Kdo so pa bili ti 'jim', ga nismo upali vprašati. Sklepali smo, da lovci. Nekateri med njimi so bili, ko so hodili mimo naprej v gozd, še zmeraj oblečeni v vojaške obleke, da pa niso vojaki, smo sklepali po klobuku, ki so ga imeli na glavi. Ko jih je prišlo več, so se nazaj grede ustavili pri atu in izpraznili njegove zaloge žganja. Vso noč so se nalivali in nas s svojim razgrajanjem motili, da nismo mogli spati, zarana pa so obležali v kozolcu kot pokošeni. A jih nismo upali pustiti samih. Otroci smo stražili, da nam kozolca niso zažgali. To bi se lahko hitro zgodilo, pijani, kot so bili, bi lahko po nerodnosti spustili vžigalico na tla, ko bi si prižigali cigareto, pa bi zagorelo. Ognja pa smo se pri nas na smrt bali! Nekateri med njimi se niso mogli čuditi moji mami, ker je imela zmeraj zelo lepo urejene nohte. In to kljub temu, da je bila kmetica, vajena trdega dela od jutra do večera. Mama se je vedla kot gospa kljub ponošeni obleki, ki jo je imela na sebi! Bila je načitana, vzgajale so jo nune, govorila je vsaj štiri svetovne jezike: nemško, francosko, italijansko in angleško. A se s svojim znanjem ni nikoli bahala. Prenesla ga je na nas, otroke, na svoje in na posvojene. Redno je pregledovala zvezke, in ko je slišala, o čem se učimo, nas je posadila kraj sebe in nam svetovala, naj si nekatere stvari sicer lahko zapomnimo, a ne za zmeraj. Zgolj za toliko časa, dokler bodo trajale šolske obveznosti, potem pa naj jih pozabimo. Njen tihi, mehki glas je znal biti jasen, odločen in nikomur ni padlo na pamet, da bi ji ugovarjal.«

(Konec prihodnjič)