Vaška in hišne drevesne lepotice

Prav vse so izjemne, Povšnarjeva bukev v Kokri, Močnikova lipa na Spodnjem Jezerskem, Makekova tisa na Zgornjem Jezerskem in vaška lipa v Žiganji vasi. Preprosto jih je treba videti in doživeti od blizu. Ne samo da so mogočne in zdrave, z njimi je povezano ljudsko izročilo. Ta drevesa – niti eno ni mlajše od tristo let – so dvopomenska dediščina, naravna in kulturna. Vse varujejo kot naravno vrednoto in skrbno čuvajo njihovi lastniki, po katerih imajo imena.

»Pri ta debeli bukvi«

Veličastna Povšnarjena bukev raste ob stezi, je pomnik in varuh starodavnega prehoda na Koroško, ko po dolini Kokre še ni bilo ceste. Je največja bukev v Sloveniji. »V gozdu drevesa praviloma dosegajo manjše dimenzije, ker je večja konkurenca za svetlobo in hranila. Ta bukev je izjema, do rasti so ji pomagali tudi tako, da so posekali nekaj okoliškega drevja. Po vsej verjetnosti se je sama zasadila. Njeni lastniki so Povšnarjevi in drevo skrbno čuvajo. Bukev je nedotakljiva,« je na terenskem dnevu odkrivanja nekaj izjemnih dreves povedal Davor Krepfl iz Zavoda RS za varstvo narave Kranj. Povšnarjeva lipa je stara okrog petsto let, verjetno je stara toliko kot Povšnarjev rod, ki se omenja že od odkritja Amerike leta 1492, kot navaja Mateja Šmid Hribar v svoji magistrski nalogi Drevo kot dvopomenska dediščina. Kraju, kjer raste bukev, pravijo 'pri ta debeli bukvi'. Okrog 'trebuha' meri kar 6,1 metra.

Največja lipa na Jezerskem

Na Spodnjem Jezerskem pri Robnikovih oz. Močnikovih je bila v ponedeljek dopoldne doma 90-letna Milica Robnik. Gospa je povedala, da kadar je zdrava letina, oberejo cvetove za lipov čaj. »Lipa je zdrava, košata, lepa. In stara je, stara,« doda Robnikova. Stara naj bi bila okrog tristo let. »Spomladi, ko cveti, jo obletavajo čebele in čmrlji,« še pove sogovornica. Včasih so imeli še eno lipo, ki je bila še starejša, pa je vanjo udarila strela in jo podrla. Pod to, ki kljubuje času in vremenu in nudi tudi senco, je podzemni tok vode, tako nikoli ni žejna. V nekaj letih se ji je obseg povečal za trideset centimetrov, zdaj meri 7,60 metra. »Točno starost drevesa ugotovimo tako, da s svedrom zavrtamo v drevo. Povsod lastniki tega ne dovolijo in se drevo oceni le na približno starost na podlagi zapisov in ustnega izročila,« je pojasnil Davor Krepfl. No, Močnikova lipa pa ni največja le na Jezerskem, največja naj bi bila kar na celotnem območju Karavank. »Je tudi eno najlepših dreves s še vedno polnolesnim deblom, kar je za lipo pri tej starosti in debelini zelo redko, ter višino skoraj štirideset metrov, je simetrična, še vedno raste, je absolutno vitalna,« je dodal Krepfl.

Tisa zaradi Turkov

Med petsto in šeststo let pa je staro najstarejše drevo na Jezerskem oz. kar v vsej nekdanji kranjski občini, Makekova tisa. Po nekaterih virih ima celo osemsto let. »Tisa velja za najstarejše drevo na svetu. Devet tisoč let staro drevo tise so našli na Škotskem. Tudi v Sloveniji je nekaj tis izredno starih, kot najstarejše drevo v Sloveniji pa je prepoznan tisočletni macesen, ki raste v Mali Pišnici pri Kranjski Gori,« je razložil Krepfl.

Makekova jezerska tisa je moškega spola in je spomladi v času cvetenja vse okrog polno rumenega prahu, potrdi Jurij Skuber, gospodar. »V času turških vpadov so rekli, da tisa konje preganja, ker je strupena. Tako so povsod, kjer so hodili Turki, posadili tise, da so jih te obvarovale,« je vedel povedati gospodar. Tisine vejice so domači zatikali tudi v velikonočno butarico ali pa so nalomili njene vejice za kropljenje. Za božič, novo leto in sv. tri kralje so nalomili vejice za žegnano vodo. Celo pirhe so nosili pod domačo tiso.

Davor Krepfl je še povedal, da je tisov les zelo trpežen, dekorativen in da pogosto služi za 'podstavek' lovskim trofejam. In še: »Tudi loke izdelujejo iz tisovega lesa, ker je trden in prožen.« Ker je tisa senčna vrsta, se ne redi tako hitro .... pridobi lahko tudi samo milimeter v nekaj letih. Makekova ima obseg 3,2 metra.

Najstarejša lipa na Gorenjskem

Vaška lipa v Žiganji vasi je od vseh prebivalcev v vasi in jo čuvajo celo kot vrednoto državnega pomena. Ob cerkvi sv. Urha raste ta mogočnica, najstarejša te vrste na Gorenjskem, o tem, kdo jo je zasadil pa kroži več zgodb. Po eni naj bi jo zasadil grof Žiga, ki je tod živel okrog leta 1520 in po katerem je vas dobila ime. Lahko da so jo posadili prvi prebivalci ... Lipa je že gorela, pa strela je udarila vanjo, a se ne da ... Objeti je pač ne boste mogli, ker ima obsega po zadnjih meritvah – to je bilo ta ponedeljek – kar 7,8 metra. »Na vsakih nekaj let izmerimo ta izjemna drevesa, da ocenimo njihovo vitalnost, ugotovimo, ali so potrebni kakšni posegi oz. ali se kaj posebnega dogaja v njihovem rastnem prostoru,« je pojasnil Krepfl. Lipa v Žiganji vasi se lepo redi in zagotovo bo preživela še dva rodova, je prepričana prva lipina soseda Marta Bobnar. »S soprogom skrbiva, da je listje pograbljeno jeseni. Sicer ima drevo mnogo občudovalcev, tudi vrtičkarji in šolarji jo pridejo pogledat,« je še dejala prva soseda.

Posebnost lipe je votlo deblo, v njem pa lestev, ki jo je naredil eden od sosedov, le prečke je postavil dovolj narazen, da otroci ne plezajo po lestvi vrtoglavo visoko. Lipa ima povezano krošnjo, da se ne bi njena dva vrhova v rogovili ob močnem vetru razklala.

Ne glede na to, kje raste izjemno drevo, pa drži, da to drevo skriva v sebi tudi kakšno izjemno zgodbo. Le škoda, ker ne govori ... Pri Zavodu RS za varstvo naravne dediščine si tudi želijo, da bi skupaj z gozdarji, ki poznajo drevesa s terena, lahko popisali vso to izjemnost, ki je darilo narave.