Arhitekturna mojstrovina pod Skuto

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / sobota, 29. avgust 2015 / 09:32

Planinci so se v avgustovskih dneh razveselili novega bivaka, ki je prostor našel na mestu starega – na Malih podih pod Skuto. Gre za pravi arhitekturni presežek, ki je rezultat sodelovanja slovenskih in ameriških arhitektov.

Petnajstim bivakom v slovenskih gorah se je nedavno pridružil še eden, ki pa je gotovo najlepši med vsemi. Na izpostavljeni lokaciji dva tisoč sedemdeset metrov nad morjem, v osrčju Kamniško-Savinjskih Alp, so alpinisti 7. avgusta stari bivak zamenjali z novim, s tem pa dokazali, da estetika in arhitekturne mojstrovine svoje mesto lahko najdejo tudi v visokogorju, ki arhitektom predstavlja prav poseben izziv.

To priznavajo tudi člani mednarodne ekipe, ki so jo sestavljali predstavniki družb OFIS arhitekti, AKT II iz Londona, ŠD Freeapproved, PD Ljubljana-Matica ter Univerze Harvard. Kot pravijo arhitekti, ki so se projekta lotili že oktobra lani, razmere v gorah, ki jih pogojujejo veter, sneg, nevarnost plazov, razgiban teren, pripekajoče sonce in divji viharji narekujejo posebne arhitekturne oblike in zasnove konstrukcije. Ne nazadnje je bivak objekt, ki predstavlja simbol zavetja, namenjen pa je začasnemu zatočišču pred slabim vremenom pa tudi počitku ob izjemno napornih plezalnih ali pohodnih turah. Prav zato je ekipa, ki jo je sestavljalo okoli petdeset različnih strokovnjakov, k sodelovanju povabila tudi Anžeta Čokla. »Moja vloga pri projektu je bila svetovanje in inženiring, kar v praksi pomeni, da sem zavoljo kombinacije svojih hobijev v gorah kot alpinist, inštruktor in jadralni padalec ter strokovnega znanja inženirja k projektu prispeval predvsem z nasveti o boljši izkoriščenosti prostora, posameznih detajlih in povečanju funkcionalnosti. Arhitekta Rok Oman in Špela Videčnik (OFIS arhitekti) in študenti s Harvarda so poskrbeli za zares čudovito arhitekturno mojstrovino. Vsebinsko smo potem nadgradili funkcionalnost in posamezne pomembne detajle, ki so vezani na objekte v visokogorju. Bivak mora zadostiti bistvenim pogojem kot začasno zatočišče – to pomeni, da mora biti zanesljiv, da se lahko vanj zatečemo tudi ob izjemno slabih pogojih, ko ga v principu tudi najbolj potrebujemo. Tako so na primer vrata deljena, da je možno v sili, v primeru, da je bivak zametan s snegom, odpreti samo zgornji del in se skozi njega splaziti v bivak. Pomembni so tudi prezračevanje, prostor za odlaganje in spravilo opreme, mesta za obešanje oblačil ali čelno svetilko, mesto za pripravo obroka ipd.,« pravi Anže Čokl, ki je posnel tudi odlične fotografije bivaka.

Pravi planinci vedo, kje stoji bivak

Skoraj vsi udeleženci so na projektu sodelovali na prostovoljni bazi s spoštovanjem in ljubeznijo do slovenskega visokogorja, kar so skušali zajeti tudi v sam videz objekta. Na osnovi tradicionalnih slovenskih alpskih arhitektur, stavbnih elementov, materialov, struktur in oblik so študentje ameriške univerze pripravili različne koncepte, izbrana pa je bila različica, ki najbolje povzema karakter strme dvokapnice, ki označuje številne tradicionalne lesene gradnje v slovenskih gorah. Upoštevali so tudi to, da so z namestitvijo objekta čim manj poškodovali skalo, z izborom materialov in barv pa čim bolj sledili naravnemu ambientu, v katerem stoji bivak.

Bivak sicer sestavljajo tri enote. Vhodni modul je namenjen vstopu, spravilu opreme ter pripravi obroka na priročnem pultu. Srednji omogoča spanje in je s klopmi hkrati tudi prostor za druženje. V zadnjem je pograd namenjen izključno spanju. Z obeh strani se preko panoramskega stekla odpira prelep pogled v dolino Kamniške Bistrice in na severni strani na Skuto in okoliške gore. Sodelujoči v projektu in drugi ljubitelji gora se zavedajo, da zna tovrstna arhitekturna mojstrovina pod Skuto privabiti tudi številne radovedneže, a bivak – kot poudarjajo – v prvi vrsti ni namenjen njim. »Zaradi že znanih težav z masovnim obiskom bivakov, pri čemer mnogi ljudje žal nimajo nobenega odnosa, v bistvu ne želimo, da se do bivaka odpravljajo ljudje, ki ne vedo, kje Mali podi pod Skuto so. Vsi tisti, ki hodijo v hribe in v gore zahajajo zaradi veselja, pa vedo, kje stoji bivak,« poudarja Čokl in dodaja, da zato natančnejših opisov lokacije ne želijo podati.

Za bivak bodo – tako kot so tudi že za starega – skrbeli člani Planinskega društva Ljubljana-Matica, mednarodna ekipa pa namerava do konca prihodnjega leta v slovenskih gorah postaviti še bivak ali dva. Pripravili so namreč projekte za štirinajst tovrstnih visokogorskih objektov, želijo pa si še, da bi s svojim delom pritegnili tudi kakšne slovenske sponzorje in donatorje. »Prav škoda bi bilo, da bi vse slovenske visokogorske projekte uresničili pretežno s pomočjo tujcev,« sklene Anže Čokl.