Triglav 2015
Pravijo, naj bi vsak Slovenec bil enkrat na Triglavu. Že sedem let hodimo s šolo na Triglav. Vedno so vabljeni dijaki, starši, učitelji, znanci. Planinsko društvo Škofja Loka in njihovi vodniki so naše strokovno vodstvo. Letos nas je bilo 12. Krenili smo s Pokljuke po zgornji poti do Vodnikovega doma. To je najbolj dolgočasen del poti, ko Tosc tako rekoč objameš, da prideš na Velo polje. Običajno bi se človek podal na Planiko ali na Kredarico. Vodniki pa poznajo in izberejo manj obljudene poti. Tako smo šli po Velski dolini do Doliča. Smo pravzaprav v višku planinske sezone, pa smo srečali vsega skupaj deset pohodnikov, in to v pogorju Triglava. Samo streljaj stran od glavnih poti pa ni nobene gneče. Na Doliču smo prespali. Obiskovalci koč so večinoma tujci. Študenta, ki delata v koči, povesta, da včasih po nekaj dni z gosti ne spregovorita slovenske besede. Čehi, Nemci, Avstrijci, Hrvati … Pravi Babilon, vsi pa dobrohotno čakajo na počitek in nadaljevanje svoje poti. Jutro se je prebudilo v megli. Šli smo mimo Morbegne. Lojze, ki tam prebiva, je le pokukal iz svojega bivaka. Tokrat mu ni bilo do pogovora. Ima pa poseben dom, ni kaj. Različni smo in da le vsak najde tisto, kar mu je všeč. Lojzetu je očitno všeč bivanje tu gor, na zahodni strani Triglava.
Vzpon na Triglav preko Škrbine je bolj zahteven. Tudi pristop v megli je lahko za kaj dober. Tako prvopristopnikov ni bilo strah pogledov prek prepadov v dolino. V nahrbtniku morajo biti vedno kapa in rokavice in nekaj toplega. Na vrhu je bila temperatura okrog ničle, navdušenje udeležencev, zlasti tistih, ki so bili prvič tam, pa neizmerno. »Dotaknil sem se Aljaževega stolpa,« je dejal eden od dijakov, »zelo sem srečen.« Po obveznem krstu smo se spustili proti Planiki na Velo polje in po isti poti do avtov na Pokljuki.
Kaj opažam v sedmih letih organiziranih pohodov na Triglav? Vsako leto je več ljudi, vsi so dobro opremljeni. Praktično ni več pohodnika brez čelade in samovarovalnega kompleta. Vedno več je tujcev. Ponudba v kočah je iz leta v leto enaka. Ne vem, kam gre zaslužek od vedno večjega števila obiskovalcev. Ne moremo jih primerjati s kočami v tujini. Ni mi jasno, zakaj jih ne bi, vendar pri nas je pač tako. Organiziran pohod mi je vedno bolj všeč. Vodniki opravijo svoje delo. Od pohodnika se pričakuje, da sodeluje in prispeva dobro voljo, kot jo pač lahko. Nobenega dela nimam z motiviranjem, navduševanjem, nihče nič ne jamra, le hodim in uživam. Peljejo te po manj obljudenih poteh, ki jih sama zagotovo ne bi izbrala, in vodniki so enkratni. Prevzamejo vso odgovornost. Vse to počnejo sebi v veselje in družbi v ponos. Je to altruizem ali je to posebnost slovenskega gorništva? Iris, Slavko in Iztok, carji ste.