Sedemdeseta obletnica vrnitve iz ujetništva

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / sreda, 26. avgust 2015 / 09:53

Komaj sem dopolnil sedemnajst let, sem bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko 20. junija 1944. Iz Maribora se nas je takrat odpeljalo več kot sto fantov, od katerih so mnogi dali življenja širom po Evropi. Mi smo bili poslani v mesto Amberg am Lech, kjer smo bili v kasarni, nakar so nas 20. aprila 1945 odpeljali na fronto, ko so Američani že prestopili reko Ren. Še istega dne so me ujeli Američani in me poslali v ujetniško taborišče, ki je bilo vzdolž Rena, kjer nas je bilo 116 tisoč ujetnikov na desetih hektarjih. Tu smo bili nekaj dni brez hrane in vode, pod milim nebom. S tega zemljišča smo popadli vso travo s koreninami vred, pogrizli vse mladje z drevja in trte.

Po podatkih kanadskega pisatelja in založnika Jamesa Bacquea, ki je napisal knjigo Druge izgube, je na zahodni fronti sedem milijonov nemških ujetnikov, od katerih jih je od lakote umrl en milijon! Za časa mojega ujetništva je bilo komaj toliko hrane, da smo nekateri komaj preživeli. Ker smo dobili dnevno po dve cigareti, sem te zamenjal za kruh.

Rdeči križ je imel v Švici pripravljeni dve vlakovni kompoziciji hrane in jih je želel dati ujetnikom. Američani so to odklonili, češ da imajo dovolj hrane! Hinavščina in laž! Vojne ujetnike so vodili v evidenci kot 'razorožene osebe', samo da so se izognili obveznosti iz Ženevske konvencije o vojnih ujetnikih, kjer piše, da se mora z ujetniki ravnati humano!

Nekaj citatov iz knjige Druge izgube: »Nikoli si nisem predstavljal tako okrutnega maščevanja – živi okostnjaki so eden poleg drugega ležali v blatu in nekateri so umirali medtem, ko jih je opazoval. Drugi so se oklepali svojih kosov lepenke in se stiskali pod njo, čeprav je bil topel julijski dan, ženske so ležale v jamah, ki so si jih z rokami izgreble v zemljo in ga nemo opazovale z lačnimi očmi, njihovi od edema napihnjeni trebuhi pa so groteskno oponašali nosečnost, pogled starcev z dolgimi sivimi lasmi je bil brezumen, iz otroških, črno obrobljenih oči je komaj še sijalo kaj življenja …«

Veliko umrljivost ujetnikov so Američani v evidenci označili kot 'druge izgube', torej sama laž in hinavščina, zato je pisec knjigo tudi tako naslovil.

Zadnje mesece svojega ujetništva sem preživel v taborišču blizu Marseilla v Franciji. V tem taborišču smo bili že grupirani po nacionalnosti, torej, smo bili Slovenci v enem oddelku, kjer smo se srečali med seboj. Sedemnajstega avgusta pa so nas pripeljali na železniško postajo in nas napotili proti Sloveniji. Okoli dva tisoč ujetnikov so spremljali samo trije Američani. Ko smo se ustavili na železniški postaji Jesenice, so odprli vagone, na vsak vagon so stopili po štirje partizani z brzostrelkami. Od tod smo se peljali v Celje, kjer smo bili zaprti en teden in zasliševani. Tiste, ki so prispeli pred nami, pa so poslali v Teharje! Iz mariborske železniške postaje sem šel peš domov v Slovenske gorice. Doma me je mama spoznala, sestri in brata pa so me nezaupljivo gledali. Razcapano oblečen in sestradan sem imel 57 kilogramov.

Avtorja knjige Druge izgube Jamesa Bacquea so Američani skoraj linčali, ker je svetu povedal resnico.

Alojz Senekovič