Kraljevski sprejem

Kdo bi si mislil, da je četrtkovo dopoldne na 'prihodih' letališča Jožeta Pučnika lahko tako živahno. S Filipinov se je namreč vračala kranjska Akademska folklorna skupina (AFS) Ozara. Doma so jih pričakali prav po kraljevsko, manjkala ni niti rdeča preproga.

Ta je sicer prišlekom delala rahle preglavice, saj se je s kovčkom vsak tretji spotaknil obnjo, vendar so člani, ki so ostali doma in svojim plesalcem pripravili sprejem, hiteli z 'selotejpanjem' toliko časa, dokler ni končno prvi težko pričakovani plesalec z velikim nasmehom prišel skozi vrata. Pa se sprejema niso veselili samo folklorniki, tudi drugim potnikom, ki so prispeli v Slovenijo, so se usta krivila v nasmeške. Bučna glasba, transparenti, rdeča preproga, društvena bandera in dekleta ter fantje z nageljni v rokah so poskrbeli, da je bil sprejem folklornikov izviren in je dosegel namen.

AFS Ozara s Primskovega je namreč gostovala na Cioffovem festivalu na Filipinih. Festival Pyesta Kolon Datal je gostilo mesto Koronadal na južnem otoku Mindanao. Ozarčani so se tja odpravili 7. avgusta, trajal je štirinajst dni, vrnili pa so se 20. avgusta. In ker so v tem času folklorniki razlagali, da se počutijo kot slavne osebnosti, saj so bili deležni navdušenja domačinov in stalnega fotografiranja, jih je seveda prijaznost Filipincev navdušila. Česa podobnega še niso doživeli. Jih je pa ves čas spremljala tudi vojska.

Zato so se doma drugi člani skupine – mladinci, njihovi mentorji in starši plesalcev – odločili, da jim občutek slave in pomembnosti pričarajo še s sprejemom na brniškem letališču.

Na Filipine se je sicer odpravilo dvaindvajset folklornikov, štirje godci in devet parov plesalcev. S seboj so imeli gorenjsko in prekmursko narodno nošo, predstavili pa so se z gorenjskimi in prekmurskimi plesi ter plesi z Razkrižja. In ravno zaradi svoje 'kostumske' drugačnosti in živahnega značaja so bili med domačine prava atrakcija.

Ob vsem tem slavnostnem pompu pa smo med prisotnimi ob prihodu opazili še en velik transparent. Še sreča, da je bil velik, ker sicer deklet sploh ne bi opazili. Na njem je pisalo: Pozdravljen, Tomaž, predsednik društva kmečkih žena Moravče. In tudi visoki in simpatični Tomaž je končno prišel skozi vrata, navdušena dekleta so ga obkrožila in kar ovila v papir z dolgim napisom. Tomaž se je v Slovenijo vrnil po enem mesecu raziskovanja Filipinov in gruča mladenk ni skrivala iskrenega veselja.