Aljažev zgled
Prejšnji teden, ko je bilo še vroče, smo naredili en lep izlet dveh družin. Zgodaj zjutraj smo se zapeljali v pobočja nad Dovjim, se vzpeli na Dovško Babo (1891 m), se šli po sestopu poklonit župniku Aljažu na dovško pokopališče, obiskali Slovenski planinski muzej v Mojstrani, se okrepčali v eni tukajšnjih gostiln in se potem zapeljali čez Radovno na Bled, na kremšnite in na kopanje … Res lep izlet, a bolj kot to bi omenil dva poudarka. Prvi je enkratni razgled z Dovške Babe na gorski skupini Triglava in Škrlatice. Pogled na Triglav sem užil že z vseh drugih strani, s te pa še ne – s severa proti jugu in 'vizavi'. Res enkratno! Drugo, kar bi rad poudaril, pa je zgled Jakoba Aljaža. Letošnja 120. obletnica postavitve stolpa vrh Triglava je bila deležna velikanske medijske pozornosti. 'Avtor' tega dejanja v davnem letu 1895 prav tako. A njegova veličina je tolikšna, da še ni povsem izčrpana.
Aljaževo delovanje ni bilo le enkratno, še vedno je zgledno. Če oznaka Aljažev zgled ni dovolj moderna, pa mu recimo kar Aljažev sindrom. To je skupek simptomatičnih dejanj, s katerimi je odločil slovensko-nemški spopad za prvenstvo na Triglavu v slovenski prid in se tako zapisal v zgodovino. Pa še za nekaj gre v Aljaževem primeru. Zgleden in simptomatičen je tudi zato, ker kaže, kako lahko en posameznik s krajevnim in izvirnim delovanjem doseže nekaj takega, kar preseže lokalni okvir in postane dejanje nacionalnega pomena. Aljaž ni čakal, da bi mu iz Ljubljane nek predstojnik naročil, kaj naj stori. Znašel se je v igri, ki se ni igrala po nekih vnaprej določenih pravilih, v tej partiji je potegnil nekaj domiselnih in odločnih potez in jih razvil v zmagovito kombinacijo. K sreči smo imeli Slovenci v svoji starejši in novejši zgodovini še več takšnih osebnosti in vsota njihovih dejanj je rezultirala v zmagovitem razvoju iz različnih dežel v enotno nacijo.
Aljaž je deloval v svoji fari in na Triglavu. Zelo lokalno. V Ljubljani oziroma na vseslovenski ravni so se trudili njegovi sodobniki: Krek in Korošec pa Hribar in Tavčar v politiki, pesniki in pisatelji slovenske moderne v književnosti, impresionisti v likovni umetnosti; učenjaki, ki so ob koncu prve svetovne vojne ustanovili prvo slovensko univerzo, so se pred tem kalili na tujih univerzah, arhitekta Plečnik in Fabiani sta pred vrnitvijo v domovino ustvarjala na Dunaju … In ne nazadnje, ampak morda najprej: imeli smo podjetne ljudi v gospodarstvu, ki so se uveljavili pod prevlado tujega kapitala in opravili prvotno akumulacijo slovenskega. V primerjavi s temi zvenečimi imeni je bil Aljaž le en lokalni župnik, ki je tam gori na Gorenjskem zbujal pozornost z napol norimi dejanji. Odkupil je nekaj kvadratnih metrov kamenja na vrhu Triglava in na njem postavil plehnat stolp. Odštekano! A izkazalo se je, da 'ima ta pleh dušo' in skupaj z goro, na kateri stoji, je postal osrednji nacionalni simbol!
Kaj hočem s tem besedovanjem dopovedati? Da smo morda preveč pozorni le na tisto, kar počnejo naši vodilni v Ljubljani na različnih področjih. In da pri tem spregledujemo napore današnjih Aljažev. Domiselnih in zavzetih posameznikov, ki vsak v svojem lokalnem okolju počnejo nekaj ustvarjalnega, prav tako v najrazličnejših dejavnostih. Vsak od njih je po eni strani le osamljen jezdec, a vsota njihovih dejanj je lahko odločilna za potek nacionalnega razvoja. Poznamo jih, rad bi jih vsaj nekaj imenoval, a jih raje ne. Želimo si, da bi jih bilo še več in da bi se trudili še naprej, pa če jih ljubljanska 'elita' opazi ali ne …