Najvišje ležeče delovno mesto v državi

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 16. avgust 2015 / 09:34

Kredarica je z 2515 metri nadmorske višine za sedem meteoroloških opazovalcev najvišje ležeče delovno mesto v Sloveniji. V dveh majhnih sobicah z miniaturno kuhinjo po deset dni skupaj preživita po dva opazovalca, ki vsak dan od pol četrte zjutraj do devete zvečer vsako polno uro odideta do avtomatske meteorološke postaje, kjer odčitata podatke in jih pošljeta v dolino.

Zbirata pa tudi podatke, ki jih meteorološka postaja ne more zaznati: vrsta oblakov in horizontalna vidljivost, vrsta in jakost padavin ter količina padavin in višina snežne odeje. Zbrane informacije zapišeta v dnevnik in jih nato šifrirane sporočita naprej.

Prejšnji teden sta bila na svoji desetdnevni izmeni na Kredarici Andrej Rekar, doma iz Zabreznice, ter vojak Milan Kos iz Lesc. Andrej je na Kredarici pravi veteran, kot meteorološki opazovalec dela že dvajset let. »Nič nenavadnega ni, da sem pristal tukaj, je že družinska tradicija,« pove z nasmehom. »Tukaj sta delala moj stric Franci Zupančič in oče Janko Rekar, ki se je lani upokojil po 44 letih dela.«

Od leta 2006, ko sta dva opazovalca odšla v pokoj, poleg vremenskih opazovalcev Agencije za okolje za opazovanje vremena skrbijo še vojaški vremenski opazovalci iz vojašnice Bohinjska Bela. Od tedaj potekajo menjave ekip z vojaškim helikopterjem, v ekipi pa sta vedno po en delavec Agencije RS za okolje in en vojak. Med prvimi vojaki med vremenskimi opazovalci je bil Milan Kos, ki zdaj že deseto leto dela na Kredarici. »Milan ima to 'srečo', da je tu gori doživel vse najhujše: zimo 2000/2001, ko je bilo še konec aprila sedem metrov snega, toliko, da je prav Milan lahko smučal z vrha Triglava. Pa rekordno čakanje na primerne vremenske razmere za prihod helikopterja, 22 dni ga ni bilo sem gor. Zabeležil je najnižjo temperaturo, minus 28,3 stopinje Celzija, pa še lanski hud veter, ki je pihal rekordnih 221 kilometrov na uro.«

Milan Kos se ob teh podatkih le nekako vdano v usodo nasmehne in pravi, da je zimski veter v visokogorju res strupen. Že pri hitrosti sto metrov na uro ima človek pri minus 25 stopinjah občutek, kot da je minus 75 stopinj. »Takrat se je res težko odpraviti ven, do postaje, ampak tako pač je, služba je služba,« pove, glede čakanja na helikopter pa: »Včasih na izmenjavo počakamo dan, dva, tri ... ampak saj vedno pride kakšen lep dan, pa pridejo in nas poberejo.«

Kljub temu da vremenske opazovalce od preostalega dela Triglavskega doma na Kredarici loči dvoje vrat, niso ne osamljeni ne odrezani od sveta. »Ljudje ves čas prihajajo in trkajo na vrata. Če vidijo kakšen oblak, če jih zanima vremenska napoved ... saj jo vsak dan na novo nalepimo na steno, ampak verjetno jo je res prijetneje slišati iz ust,« ni zaradi naključnih gostov prav nič slabe volje Andrej Rekar.

Pozimi je obiskovalcev bistveno manj, a to ne pomeni, da je možem na najvišjem delovnem mestu v državi dolgčas. »Takrat je čas za kakšna popravila, če so hude padavine, ti pa vsakodnevne obveznosti tako ali tako vzamejo bistveno več časa kot sicer, tako da dnevi hitro minejo.«

Tudi obiskovalci pridejo – turni smučarji, planinci, redno se, tako je bilo tudi tisti dan, ko smo se pogovarjali, pri meteorologih oglasi Borut Slapernik, korenina iz Pirana, ki je bil na Triglavu že več kot 800-krat, od tega je polovico vzponov opravil pozimi. »Pride, povpraša, kako smo, prinese novice iz doline ... spomladi nam sem gor dostavil prve češnje!« se ga veselijo meteorologi. In kot da redni zimski obiski upokojenega učitelja telovadbe na 2500 metrih ne bi bili dovolj nenavadni, fantje z meteorološke postaje vedo povedati, da je na Kredarico prikorakal tudi že bosonogi pohodnik. »Ne vem, kakšna nova moda je to ... enkrat je, s spremstvom, sicer, prišel celo pozimi!« se skorajda začudi Andrej Rekar, sicer vajen vseh sort obiskovalcev in raznih neverjetnih dogodkov. Najstarejša planinka, ki je brez pomoči drugih prišla na Kredarico, je bila stara 92 let. Spremljali sta jo 72-letna hči in vnukinja, maja lani pa je tja v spremstvu dveh sestric in staršev prišel prvošolec na smučeh. Še istega dne je družina po isti poti, za Cmirom, med snežno ploho srečno odsmučala v dolino.

Povedati ve, da je nekoč smučar v megli zapeljal po ledeniku, od tam čez severno triglavsko steno – in ostal živ! »Pred tridesetimi leti se je po ledeniku lahko smučalo še avgusta! V Triglavskem narodnem parku so sicer razmišljali, da bi smučanje prepovedali, a je za to poskrbela narava sama, saj ledenika zaradi segrevanja ozračja tako ali tako skorajda ni več. No, februarja 2014 je bilo tam spet šest metrov snežne odeje.«

Redni so tudi obiskovalci iz živalskega sveta: svizci, ki so jih v Julijskih Alpah naselili okoli leta 1960 in se oglašajo z značilnim žvižganjem, kavke, ki jih v težkih zimskih dneh hranijo dežurni opazovalci, ovce, ki v daljših obdobjih lepega, poletnega vremena pridejo vse do Kredarice, a se že pred poslabšanjem spustijo nižje, na višino okoli 1800 metrov ... orla, ki je včasih preletaval vrh triglava, pa zdaj že dolgo ne opazijo več.