Knjiga mrtvih filozofov

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 15. avgust 2015 / 08:14

»Foucaulta so z znamenji hude in trdovratne gripe, utrujenosti, hudega kašlja in migrene prvič hospitalizirali junija 1984. 'Počutim se tako, kot da bi živel v megli,' je dejal. Vendar ni niti malo zrahljal neizprosnega tempa raziskovanja in je do konca pisal drugi in tretji del Zgodovine seksualnosti, ki je izšla le malo pred njegovo smrtjo. Čeprav je bil ena od najzgodnejših žrtev virusa HIV, kaže, da se je zavedal, da ima aids. Njegov prijatelj, klasični zgodovinar Paul Veyne, je dejal: 'Foucault se smrti ni bal; tako je včasih dejal prijateljem, ko se je pogovor zasukal na samomor. Čeprav na drugačen način, so dogodki potrdili, da se ni širokoustil. In še na en način je antična modrost zanj postala osebna zadeva. Ves čas v zadnjih osmih mesecih življenja je pisanje obeh knjig zanj pomenilo isto, kot so filozofski spisi in osebni dnevniki pomenili v antični filozofiji – delo, ki ga človek sam opravlja na samem sebi, stilizacija samega sebe.' Foucault je proti koncu rad bral Seneko in je 25. junija umrl kot klasični filozof. Z raziskovanjem pozne predkrščanske antike si je močno želel pokazati, kako življenje lahko postane umetniška stvaritev. Velika želja te knjige pa je pokazati, da je filozofova največja umetnina način, kako umre.« (Str. 318)

Tako je umrl sloviti francoski filozof Michel Foucault. Z njegovo smrtjo imam prav (p)osebno skušnjo. Dan po njej sem imel večji izpit na osmi pariški univerzi, v tričlanski komisiji se je znašel tudi filozof Gilles Deleuze. Ko sem se zagovarjal, sem imel ves čas občutek, da je nekako odsoten in me sploh ne posluša. Moje delo ga pač ne zanima, sem pomislil. Še istega dne pa sem iz časopisov, v katerih je bila to novica dneva, izvedel, da je umrl veliki Foucault. In pozneje iz bolj zaupnih virov še to, da sta si bila imenovana zelo blizu – ne le prijatelja, tudi ljubimca. Tako sem počasi sestavil celo sliko: Deleuze je bil globoko pretresen in žalosten, ker je ravno tisto jutro izvedel, da je ponoči umrl njegov sopotnik. Iz naše knjige izvemo tudi, kako je umrl Deleuze. Enajst let pozneje (1995) je naredil samomor, vrgel se je skozi okno svojega pariškega stanovanja. Vse življenje je trpel zaradi dihalnih težav; ko se te postale neznosne in ga je dušilo, se je odločil, da trpljenje sam konča … V tej izjemni in berljivi knjigi (prevedel Janez Penca) ne izveste le, kako je umrlo kakih 190 filozofov, zapadli boste v ljubezen do modrosti kot tako.