Arbitražna nevihta v Piranskem zalivu

Patra Ortiza so zafrkljivo vprašali, ali v duhu sprave pogosto moli za sicer slabo in neuspešno levičarsko vlado. Odgovor patra: »Ker vem, kaj in kako dela vlada, molim za državo …!«

Slovenija je posebna država. Mogoče ji je dobesedno na minuto natančno določiti, kdaj je zapravila vlada tranzicijskih levičarjev ves ugled Slovenije, pridobljen z zmago v osamosvojitveni vojni (ne pozabimo – proti napadalcem z rdečo zvezdo!). To se je zgodilo tisti trenutek, ko je vlada Boruta Pahorja bombastično razglasila »blokado Hrvaške«. Razglasitev blokade se je končala že po nekaj tednih s popolno polomijo. Pahor je pokleknil pred zahtevami mednarodne skupnosti. Ena od njih je bil pristanek Slovenije na arbitražo. Arbitražni sporazum je bil v tem smislu »vzgojna kazen« za Slovenijo, saj je bila v njem ključna zaveza za Pahorjevo vlado, da nikakor ne bo več ovirala poti Hrvaške v Evropsko unijo. Slovenske interese je ščitila samo šibka formulacija s presečiščem (junction), kar ni nedvoumen izraz mednarodnega prava ter je zato raztegljiv. Toda karkoli bo po polomiji s prisluškovanji nadomestilo arbitražo, bo še slabše. Hrvaška je vstop v EU že dobila in ji urejanje tega problema sploh ni več v interesu!

Strateška razlika v politiki med Slovenijo in Hrvaško je vprašanje enotnosti politike pri ključnih zunanjepolitičnih vprašanjih. Na Hrvaškem so v tem res odlični. Pri temeljnih vprašanjih se poenotijo do popolnosti, potem pa vsakdo odigra svojo vlogo. Učinkovitost take enotnosti je izjemno visoka, zato mednarodni ugled Hrvaške ni naključje. V Sloveniji je žal prav nasprotno. Tranzicijski levičarji (takrat pod vodstvom Pahorja) so povsem solirali in mrtvo hladno ignorirali nasprotovanje SDS tako kratkovidni in vnaprej na propad obsojeni politiki, kot je bila razvpita »blokada«. Če k temu dodamo še, da se samo v Sloveniji lahko zgodi, da celotno državno vodstvo sedi pod rdečo zastavo in sliko Cheja Guevare (zločinca, odgovornega za okoli 16.000 umorov ter številne osebne umore mladih deklet, ki se je javno hvalil, da uživa v ubijanju!) ter prepeva »živel komunizem!« in »Evropa je banda lopovov!« na državni (!) proslavi v dvorani brez ene same slovenske zastave, je vsakomur pri zdravi pameti jasno, zakaj Hrvaška uživa bistveno več podpore pri ključnih politikih demokratičnih držav. Mnogi analitiki trdijo, da je afera s prisluhi zgolj nova »vzgojna« kazen Sloveniji zaradi čaščenja komunizma in podpiranja Rusije na račun skupnih interesov EU.

Odstop s strani vlade novoimenovanega slovenskega arbitra Ronnyja Abrahama je povzročil še hudo dodatno škodo ter avtoriteto arbitražnega sodišča še bolj okrnil. Še en žebelj v krsto … Odgovornost za škodo nosi zunanji minister Karel Erjavec, prav tako kot za nepopisno malomarnost, ki je dejansko omogočila nastanek afere – da niso uporabljali zaščitenih telefonov z visoko stopnjo kodiranja, ampak kot branjevke veselo klepetali po odprti liniji. Kar je dvakrat narobe. Pravno in varnostno. Na zanesljivo verjetnost prisluškovanja udeležencem arbitraže je bil vrh zunanjega ministrstva vnaprej opozorjen. Zato ni mogoče izključiti niti namerne malomarnosti. Roman Leljak je pred dnevi razkril, da je bil Jernej Sekolec, bivši slovenski arbiter, registrirani sodelavec UDBE, kar je zagotovo pomemben indic v tej smeri. Tako malomaren odnos do lastne države je namreč na meji neverjetnega in ga po poročanju medijev preiskuje policija. V bistvu je odnos do lastne države pri Slovencih in Hrvatih tako različen, ker so Hrvati za svojo samostojnost plačali bistveno višjo ceno, zato svojo državo bolj cenijo in spoštujejo.

Za Slovenijo je neurejena meja in neposredni stik z odprtim morjem dolgoročno lahko resen problem. Če klovnovstvu v slovenski zunanji politiki ne bo odzvonilo, bomo lahko samo še žalostni opazovali nadaljnje uresničevanje Murphyjevega zakona, ki je tako aktualen za vlade tranzicijske levice: »Naraven razvoj stvari je od slabega na slabše!«

Mag. Branko Grims