Prekmurje

Mnogo ljudi meni, da je dopust ali hribi ali morje. Mi smo tokrat izbrali večinsko ravninsko pokrajino. Te dni smo kolesarili po Prekmurju. Pet dni. Lepše in drugače kot sem pričakoval. Drugače je že to, da ni visokih hribov. Verjetno pa tudi pokrajina sooblikuje človeški značaj. V prejšnji službi sem veliko potoval po Sloveniji in Prekmurci (ter Belokranjci) so izrazito drugačni od Gorenjcev in Ljubljančanov.

Ljudje so precej preprostejši in skromnejši. Nekaj jih je v to prisilil propad večjih podjetij. Zelo veliko se jih dnevno vozi na delo v Avstrijo. Vsi priznavajo, da če ne bi imeli te možnosti, bi morali ali iti v svet ali pa bi se zelo povečala revščina. Vendar je prekmurska duša drugačna. Bolj odprti, gostoljubni so, manj se jim mudi in pripravljeni so se več pogovarjati. Na vseh potovanjih se vedno rad pogovarjam, predvsem s starejšimi. Njihove izkušnje in modrost so dragoceni za tiste, ki jih želijo poslušati. Navdušila me je njihova skromnost. Preprosto nimajo zahtev, da bi se vozili v velika nakupovalna središča in zapravljali čas in denar. Ogromno jih ima še zemljo. Zdi se mi, da kmetovanje, vinogradništvo in dnevni stik z zemljo ljudi poveže in nas opominja, da smo del narave, ki jo je treba spoštovati. Nam v dobro.

Spali smo v apartmajih, ker nam nudijo več svobode. Vedno je lastnik apartmaja prinesel svoje domače vino. Mnogi so se lotili turizma, ker so izgubili službo in se s pristno prijaznostjo trudijo turistom poleg stanovanja prodati domače izdelke. Gotovo je dolgoročno to odlična pot za povečanje dohodkov. Končno spoznavamo, da imamo v naši lepi deželi veliko ponuditi.

V Lendavi (kljun naše kokoši Slovenije) živi veliko Madžarov, nekaj tudi Srbov in Hrvatov. Iz medijev vemo, da imamo tam dvojezično območje od vrtcev in šol do uradov. Lastnico apartmaja sem 'zaslišal', kakšni so odnosi med manjšinami in slovenskim prebivalstvom. Pravi, da je lepo sožitje v praksi malo manj lepo, kot nam ga prikazujejo na televiziji. Vsi se trudijo, da skupaj živijo. Ni pa enostavno. Zanimivo, da se medsebojno vrednotenje (podcenjevanje) sosednjega naroda vleče še iz druge svetovne vojne ali še celo iz Avstro-Ogrske. No, bistvo pa mi je povedal gospod, ki bo kmalu praznoval 90. rojstni dan. Kot 15-letnega fantiča so ga na prisilno delo odpeljali Nemci. Proti koncu vojne so jih odpeljali na Češko, kjer jih je zajela Rdeča armada. Tako je spoznal veliko narodnosti. V dobrem in slabem. Gospod, zgaran in brez prstov, nasmejan pravi: ni pomembna narodnost, veroizpoved, barva kože ali poklic. Edino kar šteje, sta srčnost in poštenost. Zakaj to tako pozno spoznavamo? Da bi le to uporabljali bolj kot tisto, kar nosimo na vratu.