Kamini, police, žlebovi

Mala Mojstrovka (2332 m) – Vzpon na hišno goro Vršiča po klasični, zavarovani plezalni poti, ki jo je leta 1928 nadelal Ivan Vertelj - Hanza iz Kranjske Gore. Najboljši prehod preko severne stene.

V obdobju po prvi svetovni vojni je del današnjega slovenskega ozemlja spadal pod Italijo. Del Italije je bil tudi Vršič, in ko so začeli Italijani na prelazu ovirati prestop meje, se je Slovensko planinsko društvo odločilo, da omogoči Slovencem vzpon na Malo Mojstrovko preko severne stene. Teren oz. steno so pod vodstvom dr. Stanka Tominška natančno proučili, da so našli najlepše možne prehode, steno pa je nato nadelal Ivan Vertelj - Hanza, ki je leta 1926 nadelal tudi po njem imenovano pot na Prisojnik.

Zaradi visokega izhodišča in ne prevelike višinske razlike je tura na Malo Mojstrovko zelo obiskana. Mi se bomo povzpeli po Hanzovi zavarovani plezalni poti, ki spada med klasike slovenskih gora, in sestopili po običajnem dostopu.

Izhodišče ture je Vršič, naš najvišje ležeči prelaz na višini 1611 m, od koder se povzpnemo po markirani poti v smeri Slemenove špice in Mojstrovke do sedla Vratca, med Nad Šitom Glavo in Robičjem. S sedla zavijemo levo na pot, ki preči prodnato, skrotasto kotanjo pod severnim ostenjem. V Planinskem vestniku je leta 1928 pisalo: »Pot je drzna, a ves čas skrajno zanimiva, morda najlepša v naših planinah. Menjajo se stene, kamini, police in žlebovi, na vsak korak kaj novega, nepričakovanega ... V nedeljo, dne 26. avgusta, se je nova pot slovesno otvorila in izročila prometu. Okoli 100 turistov je obhodilo vso pot, med njimi skoraj polovica dam ...«

Vstop v Hanzovo smer je precej strm. Vstopni prag je zavarovan le s klini in ni možnosti samovarovanja. Sledijo poševne gredine, ki dajejo občutek, kot da se vzpenjamo po nekakšnem žrelu navzgor. Pot se strmo dviguje, plezanje ni težavno. Zračna, vodoravna prečnica zavije nad prepadom poševno navzgor. Po skobah in ob jeklenicah priplezamo na gruščnato polico. Sledi verjetno najtežji del stene: navpični pragovi, ki jim sledijo varovala in kjer je nujna moč v rokah, saj se moramo kar krepko potegniti. Sledi izrazita prečka v levo. Hoja po skalah je polna kamenja in paziti moramo, kako hodimo, da ga ne prožimo, kajti hodimo visoko nad vstopom v smer. Plezarija se kmalu obrne v desno in dosežemo severozahodni greben Mojstrovke, kjer se drznost stene umiri. Smo na ploščadi pod vršno steno, s katere se nam odpre razgled na sosedo – Veliko Mojstrovko, na katero vodi neoznačena pot. Visoka Mojstrovka je bistveno manj obljudena kot njena mala sestrica, je pa vsekakor zanimiva za alpiniste, saj nanjo vodi nekaj lepih smeri.

Pri napredovanju si do vrha pomagamo z rokami in nekaj klini. In potem vrh; s fantastičnim razgledom na kolos Julijskih Alp, Prisojnik, pa na Špik, Oltarje, Rokave, Škrlatico. Če pogledamo proti zahodu, se nam pokaže Jalovec s Kotovim sedlom, Kotovo špico, Ponce itd. Spodaj, pod nami, sta Slemenova špica in Ciprnik, dve enkratni razgledišči na Jalovec. Od Mojstrovke naprej je Velika Mojstrovka, Zadnja Mojstrovka in Travnik.

Ob sestopu, tik pod robom vrha, je žig in vpisna knjiga. Sestopimo po južni strani, po markirani poti, ki delno vodi po grebenu in po pobočju med Veliko in Malo Mojstrovko. Tukaj bi opozorila na sestop, saj je pot zagruščena, pod kamenjem pa so gladke sklane plošče, kjer človek hitro lahko zdrsne. Previdno! Ko dosežemo sedlo, se na levi strani pokaže melišče. Sestopimo do njega in potem hitro, po melišču dosežemo Vršič. Najbolje je »ujeti« levi krak melišča, kajti desni nam na koncu postreže z nekaj metri gostega ruševja.

Za omenjeno turo potrebujemo čelado, neizkušenim pa svetujem tudi uporabo plezalnega pasu in samovarovalnega kompleta. In naj bo pot v užitek!

Nadmorska višina: 2332 m
Trajanje: 4 ure
Višinska razlika: 721 m
Zahtevnost: 5 / 5