V Ameriki je drugače

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 27. julij 2015 / 14:09

V začetku julija se je za mesec dni na dopust v domače Begunje iz Amerike, kjer je profesor na Univerzi Wyoming, vrnil dr. Domen Novak.

Begunje – Domen Novak, 29-letni doktor elektrotehnike, je iskriv in sproščen sogovornik. O svoji življenjski poti, o zavidljivi akademski karieri, govori s takšno sproščeno samoumevnostjo, da se človeku, ki ga posluša, kaj hitro zazdi, da v vsem skupaj niti ni kaj tako zelo posebnega. A tako je videti le, dokler se ne soočimo z dejstvi o tem, da imamo pred seboj nekdanjega zlatega maturanta Gimnazije Jesenice, študenta, ki je na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko diplomiral s povprečno oceno 10,0, tam ostal kot raziskovalec in doktorand, a kasneje 'pobegnil' na univerzo v Zürichu in od tam na Univerzo Wyoming v ZDA, kjer se ukvarja z medicinsko robotiko. Predava, raziskuje in predvsem, kot pravijo tisti, ki ga najbolje poznajo, dobro ve, da tudi v širnem svetu ni nič podarjenega. V ZDA se je s šestletno pogodbo v žepu odpravil septembra lani.

Kakšni so ameriški študentje v primerjavi s slovenskimi?

»Ko sem bil na dodiplomskem študiju na fakulteti v Ljubljani, je večina študentov sedela čim bolj zadaj, bila tiho in nekako preživela predavanja. V Švici je bilo že malo drugače – tam je še treba tudi sodelovati, a so še vedno precej zadržani. Američani pa se ne bojijo biti glasni. Že prvi semester, ko sem začel predavati, je eden od študentov vstal in mi rekel: »Takole pa ne bo šlo. Kar ste pravkar povedali, je narobe. Menim, da snovi niste dobro odpredavali ...« Poskusil sem mu pojasniti, da gre za detajl, ne bistveni del snovi, in nas čaka še veliko dela, sicer bomo zgrešili pomembnejše stvari. Pa je vztrajal, z argumentom, da bom, če zadev ne pojasnim takoj, imel na govorilnih urah kup študentov, ki bodo vsak posebej prišli po razlago. No, za tem je vstal drug študent in rekel, da on že ne bo hodil k meni in da vendarle nadaljujmo z delom. Pa smo nadaljevali ...«

Kako profesorji obvladujejo takšne situacije?

»Težko. Sploh če je to prvi semester. Američani ob tem veliko dajo na mnenje študentov. Če se študentje ne strinjajo, nikoli ne moreš postati izredni profesor. Veliko profesorjev ima v prvih letih hude težave, če jih študentje ne marajo ...«

Kako potem balansirate med tistim, za kar menite, da jih morate naučiti, in željo, da bi bili študentom všeč?

»Saj so večinoma tako in tako prijazni, tisti, ki me je izzival čisto na začetku, je bil bolj kot ne izjema; ko začneš predavati, se zavedaš, da boš naredil tudi napake. A bolj kot to je pomembno, da si fer in da se znaš opravičiti, če narediš napako. Študentje se najbolj pritožujejo, če narediš nekaj, kar se jim ne zdi pravično. Na primer: če bi nekaj na predavanju narobe pojasnil in bi študentje na podlagi tega delali napake pri domači nalogi, ki bi jim jo jaz potem ne glede na to, da sem bil kriv za težavo, zaradi napak slabo ocenil ...«

In če bi se vam kaj takšnega zgodilo na ljubljanski fakulteti?

»Težave bi imel že samo, če bi se odločil, da jim dam domačo nalogo ...«

Z domačimi nalogami imamo pravzaprav pri nas težave že v osnovni šoli ...

»Američanom, se mi zdi, je bistveno pomembnejše, da od študija tudi kaj odnesejo, da se nekaj naučijo. Pri nas je bolj važno, da dobiš diplomo. Spomnim se, da sem študentom nekoč rekel, da na določen dan med prazniki ni nujno, da imamo predavanja. Vprašal sem jih, ali bi bili radi prosti, pa so odločno odvrnili, da ne, ker da bi se radi čim več naučili. Torej sem predaval. To se pri nas ne bi zgodilo.«

Zakaj?

»Ne vem, takšni so Američani. Individualisti. Tudi pri domačih nalogah se potrudijo, da imajo od njih koristi. Ko sem prišel, sem pričakoval, da bodo tisti, ki jim doma ni uspelo narediti naloge, ob prihodu na fakulteto nalogo prepisali od kolegov, morda oddali na pol narejeno ... Napaka. Oni ne prepisujejo drug od drugega. Želijo si pač biti boljši od drugih. No, tudi ocene so jim pomembne. Pogosto pridejo in vprašajo, če jim jo lahko zvišam, kadar jim do višje ocene zmanjka le kak procent.«

Pa jo?

»Ne, že tako ali tako imajo pri meni večinoma zelo dobre ocene.«

Je na vaši univerzi veliko predavateljev iz Evrope?

»Ne, smo univerza srednjega ranga, zelo spodobne kvalitete, a ne med tistimi, na katero bi si množično želeli vrhunski študentje. Večina predavateljev na našem oddelku je Američanov. Sicer pa so predavatelji tudi iz Indije, Vzhodne Azije ...«

Imate tujci poseben status, veljate za drugačne?

»Ko pride tuj profesor, študente na začetku najprej skrbi, če bo sploh znal angleško.«

Se mar zgodi, da kdo pride in ne zna?

»Ne ravno, ampak zlasti matematiki so znani po tem, da so lahko izjemno dobri znanstveniki, predavati pa ne znajo. Stereotip je, da če pride profesor s Kitajske, to pogosto pomeni, da je zelo slab v angleščini.«

Kje ste se je pa vi naučili?

»Na televiziji in z računalnika (smeh) ... Dobro, priznam: zasluge za to, da dokaj dobro govorim angleško, ima tudi oče, ki je profesor angleščine.«

Kako to, da ste iz Švice sploh odšli v ZDA?

»Zato, ker je zaradi izjemne konkurence v Švici skorajda nemogoče dobiti profesuro. In če ne govoriš res dobro nemško, ne moreš predavati dodiplomskim študentom. Pa tudi želel sem si poskusiti še kaj novega in Amerika je trenutno tisti trg, ki ima odprtih največ akademskih mest. Imajo pač veliko univerz, čeprav to ne pomeni, da je lahko dobiti profesorsko mesto. Mislim, da statistika govori, da le kakih 15 odstotkov študentov s podoktorskega študija dobi profesuro.

Tako se pač prijavljaš in v naših krogih nekako velja, da ti na prvih deset prijav niti odgovorili ne bodo. Imel sem štiri razgovore in dobil dve ponudbi. Eno sem zavrnil, drugo sem sprejel.«

Razmišljate o tem, da se boste kdaj vrnili v Slovenijo?

»Do penzije res ne bil hotel biti v Ameriki. Ta sicer ponuja veliko prednosti, je pa tudi precej slabosti. Ampak si predstavljam, da bi se želel vrniti, ko bi se upokojil ... verjetno pa že prej.«

Kaj v ZDA najbolj pogrešate? Poleg mame in dekleta?

»Američani so prijazni, ampak Amerika ni Indija Koromandija, sploh te, srednje države ne. Socialna država ne funkcionira, zavarovanj ni, ljudje imajo po tri službe, povsod so na urnih postavkah ...«

Živite v bližini univerze?

»Ja, k sreči, pet minut vožnje z avtom, kar je precejšnja prednost. Država Wyoming je lepa, s prostranimi gozdovi in gorata, čisto blizu je sloviti park Yellowstone, samo mesto, kjer živim, pa stereotipno ameriško predmestje s pravokotnimi ulicami in belimi ograjami pred hišami. Točno tako, kot vidimo v filmih. Celo kavboje srečaš, smo namreč že na zahodu. Ljudje imajo konje, pištole, klobuke in nekateri brade ...«

Prav zares?

»Zares. Imajo svojo kavbojsko kulturo z ranči in klubi, ki se imenujejo The Cowboy, The Buck Horn ....«

Kako je videti vaš delavnik?

»Tako kot vsi začetniki bom prvi dve leti predaval le en predmet na semester, da se navadim, po nekaj letih bom prišel na dva. Predavam trideset odstotkov vsega delovnega časa, drugo porabim za pisanje projektov, prošenj državi za denar in za raziskave.«

So pogoji za raziskovalno delo dobri?

»Kar dobri; na začetku dobiš osnoven denar, s katerim lahko dve leti financiram doktorskega študenta, in še denar za opremo, ki ga porabiš, kot sam misliš, da je najbolj prav.«

In v katere raziskave ste se zdaj, ko ste v ZDA, usmerili?

»Večinoma raziskujem robotiko, ki se uporablja v rehabilitaciji. Pa interakcijo ljudi z računalnikom na različne načine, na primer igre za trening spomina, trening navigacijskih sposobnosti za starejše, senzorje za merjenje gibov.«

Kaj pa počnete v prostem času?

»Kakih devet ur na dan sem na univerzi, kaj za službo naredim še doma. Sicer se pa lahko v okolju, kjer živim, športa in narave naužijem neomejeno. Tudi družba se najde.«

Ni bilo težko vzpostaviti kontaktov?

»Ne, sploh če primerjam s Švico, kjer so ljudje povečini hladni in ohranjajo distanco. Američani so morda manj razgledani kot Švicarji, manj profesionalni, a zelo prijazni in odprti. Bolj kot Švicarji in tudi bolj kot Slovenci.«