Ugnala je jeklenega moža

Premagati preizkušnjo, ki se začne s 3,8 kilometra plavanja, nadaljuje s 180 kilometri kolesarjenja in zaključi po 42 kilometrih teka, vzbuja strahospoštovanje pri mnogih izkušenih športnikih, pogumno pa se je letošnjega Ironmana v Celovcu lotila 25-letna Gorenjka Mojca Hafner z Zgornje Dobrave in ga z odličnim časom tudi premagala.

Zgornja Dobrava – Ironman triatlon v Celovcu je najbližje prizorišče enega izmed najtežjih enodnevnih športnih dogodkov na svetu, zato se ga vsako leto udeleži tudi precej slovenskih tekmovalcev in navadno tudi kakšna od tekmovalk. Tudi letos je bilo tako, saj je bilo Slovencev na startu v Celovcu blizu štirideset, zelo glasne navijače pa je imela Mojca Hafner, ki je prvič nastopila na takšni preizkušnji.

Triatlonec je težko postati čez noč, saj je preizkušnja v treh različnih športnih disciplinah v enem dnevu res nekaj posebnega. Kako je uspelo vam?

»Kot otrok sem se ukvarjala s smučanjem, v gimnaziji pa sem s tekmovalnim športom zaključila. Športa tako rekoč nisem niti povohala. Nato sem začela s študijem medicine in ugotovila, da potrebujem nekaj, kar me bo ob zahtevnih predavanjih in izpitih sproščalo. Čeprav sem bila vedno prepričana, da tek ni zame, sem začela teči in nato ob tem celo uživati. Dobila sem tudi nove športne prijatelje ter po dolgem času srečala prijateljico iz časov smučanja, ki me je navdušila za triatlon. Oktobra bo tako minilo tri leta, odkar sem se vpisala v triatlonski klub in začela s plavanjem. Čeprav me je triatlon vse bolj zanimal, pa sem zelo počasi napredovala v plavanju, kar malce muka mi je bilo. Manj težav je bilo s kolesarjenjem, saj sem imela še od smučanja močne noge, kupila sem si specialko in mi je šlo kar dobro. Pred dvema letoma so me prijateljice prepričale, da sem se prijavila na prvi sprint triatlon. Ko sem enkrat to preizkusila, pa se je začelo. Prijavila sem se na olimpik triatlon, šla tudi na tekmo v Celovec in res uživala. Spoznala sem vzdušje na triatlonskih tekmah in se že pred dvema letoma odločila, da bom šla na polovični Ironman.«

Lani ste prvič nastopili na polovičnem Ironmanu in bili zelo uspešni. Kakšna pa je bila nato pot do pravega Ironmana?

»Lani sem bila na prvem polovičnem triatlonu Ironman serije v Sankt Pöltnu ter takoj osvojila drugo mesto v svoji kategoriji do 24 let. Tako sem dobila vstopnico za nastop na svetovnem prvenstvu v Kanadi. Imam srečo, ker me domači zelo podpirajo in so mi takoj priskočili na pomoč, prav tako mi pomagata sponzorja Marmor Hotavlje in Kraka d.d. Oči se je celo odločil, da gre z menoj, in lani septembra sva šla na svetovno prvenstvo, ki je potekalo blizu Montreala. Vzdušje je bilo res odlično, konkurenca izjemna, osvojila pa sem 21. mesto v svoji kategoriji. Odločila sem se tudi zamenjati klub in sem sedaj članica Olimpija triatlon kluba. Prav tako sem se odločila, da se bom spopadala z Ironmanom. Odločitev ni bila lahka, saj se zavedam, da je to šport za malce starejše in bolj izkušene športnike. Jaz do takrat še nisem nikoli pretekla maratona, moje najdaljše tekaške razdalje so bile dvaindvajset kilometrov. Trener Rok Bizjak v klubu mi je rekel, da vseeno misli, da bi mi uspelo, in prijavila sem se za svoj prvi Ironman v Celovcu.«

Nastopili ste v kategoriji od 25 do 29 let, čeprav ste jih 25 dopolnili šele te dni?

»To je gotovo malce nesrečna okoliščina, saj je bila konkurenca precej močnejša kot v kategoriji do 24 let. Z rezultatom 10 ur, 40 minut in 21 sekund bi v kategoriji do 24 let zmagala in dobila vstopnico za nastop na svetovnem prvenstvu na Havajih, tako pa sem bila v svoji kategoriji četrta. Vseeno sem na tekmi zelo uživala, čeprav me je na koncu vse bolelo. Velika spodbuda so bili navijači, ki so res dihali z nami, pa tudi sotekmovalci na progi so nam dekletom pomagali s spodbujanjem.«

Katera disciplina vam je povzročala največ težav?

»Plavanje mi je šlo zelo dobro, čeprav smo plavali proti sončnemu vzhodu in sem imela nekaj težav pri orientaciji. Na kolesu mi je nato šlo fenomenalno, saj sem progo dobro poznala, ker sem na njej trenirala. Težave so se začele na teku, ko mi je naenkrat postalo slabo, začel me je boleti trebuh in morala sem spremeniti načrtovano prehrano. Največ sem namreč nameravala jesti gele, ki pa mi niso šli po grlu. Ko sem na tekmi ob progi srečala domače in trenerja, so mi naročili, naj pijem čim več vode in kokakolo. Po šestnajstem kilometru sem se počutila bolje in nato prišla v cilj z nekaj slabšim rezultatom, kot sem pričakovala, vendar pa je bil še vedno zelo dober. Menda drugi najboljši od vseh Slovenk kar jih je kdaj nastopilo na Ironmanu v Celovcu.«

Kakšni so vaši načrti?

»Ko sem v Celovcu prišla v cilj, sem si rekla, da tega nikoli več ne ponovim. Že naslednji dan mi je bilo jasno, da ni bilo zadnjič. Sicer pa za letos načrtujem še nastop na polovičnem Ironmanu septembra v Puli, nastopila bom tudi na ljubljanskem maratonu. Sem se pa tudi že prijavila za nastop na Ironmanu v Frankfurtu drugo leto 3. julija. Kako bo naprej, še ne delam načrtov, saj zaključujem študij medicine in ob službi bo manj časa za treninge. Zagotovo pa si želim, da bi se kdaj uvrstila na svetovno prvenstvo na Havaje.«