Junaki, ki napišejo vse, razen imena

Ko je bil Rudi Šeligo minister za kulturo, sem bil nekaj časa njegov šef kabineta. Nekoč sem med rednim pregledovanjem njegove pošte naletel na anonimko. V njej je nepodpisan avtor ministru pisal, kako srečen je, da je končno na oblast prišla njihova garnitura, vmes je zašpecal nekaj ljudi, na koncu pa dejal, da se zaradi strahu ne upa podpisati. Ko sem Rudiju Šeligu med predstavljanjem pošte dejal, da je vmes tudi eno nepodpisano pismo, je dejal: »Anonimka? Tega sploh ne bom bral!« In je tudi res ni.

Pred dnevi sem na Rečici ob Savinji poslušal novinarskega kolega Aleksandra Lucuja - Luca, ki je tamkajšnji publiki skupaj z Alenko Žavbi govoril o novinarstvu in njunem delu pri eni najbolj branih družabnih kronik pri nas. Ko so poslušalci Luca povprašali po njegovih virih, je povedal, da med drugim dobiva tudi veliko anonimk, ki pa jih nikoli ne bere. V anonimkah je po njegovem veliko nepreverjenih in vprašljivih dejstev, ki ti po branju vendarle ostanejo nekje v podzavesti in nekoč kasneje pridejo na dan. Ker se ne spomniš več, kje si jih izvedel, se lahko zgodi, da jih jemlješ za verodostojen vir. Luc ima vrsto dobrih in preverjenih virov, ki jim zaupa, zato se anonimk na daleč izogiba.

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je v teh dneh odločilo, da so internetni mediji odgovorni za vsebino komentarjev, ki jih na njihovih straneh objavljajo bralci. Ker se sam, tako kot večina mojih novinarskih kolegov, vse življenje podpisujem pod svoja stališča in za to nosim vso odgovornost, sem se novice še posebej razveselil. V zadnjem času se je takojšnje in anonimno komentiranje novinarskih zapisov tako razpaslo, da je to že preseglo vse meje dobrega okusa. Sodišče v Strasbourgu je namreč obravnavalo primer iz leta 2006, ko je portal Delfi AS iz Estonije objavil članek o lokalnem ladjarju, ki je pozimi z ledolomilci omogočal progo do estonskih otokov, s tem pa preprečil lokalnim prebivalcem, da so se po zamrznjenem morju vozili s svojimi avtomobili. Jezni občani so se odzvali na pisanje, eden med njimi pa je židovskemu lastniku ladjarskega podjetja napovedal, da bo »gorel v lastni ladji«. Sodišče je zdaj presodilo, da se pravica do svobode izražanja na neki točki vendarle konča.

Nekoč so se ljudje na novinarska pisanja odzivali le v pismih bralcev. Od njihove prve besne reakcije na zapisano do njene objave v mediju je običajno preteklo kar nekaj časa, vmes so pisanje pregledali uredniki in lektorji, za objavo pa je moral avtor navesti tudi svoje ime in kontakte. Uredniki so se pogosto pred objavo posvetovali s pisci pisem in opozarjali na posledice, ki jih lahko nosijo, če trdijo nekaj, kar ni res.

Če bo torej na tem področju vzpostavljenega več reda in odgovornosti, to niti slučajno ne pomeni omejevanja svobode govora, temveč vračanje nekdanje vloge medijem, ki so si nekoč svoj vpliv lahko zgradili le z verodostojnim pisanjem, ne pa natolcevanjem nekih junakov, ki si upajo napisati čisto vse, razen svojega imena.