Z gorenjskega juga

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 21. junij 2015 / 12:14

Spet je pred nami dan državnosti, rojstni dan Republike Slovenije. Bila so leta, ko se je ob tej priložnosti dalo napisati kaj pohvalnega ali vsaj kritično spodbudnega. Letos mi kaj takega ne gre, besedo prepuščam Hamletu, ta pa bi, če bi se z Ljubljanskega gradu ozrl po Sloveniji, najbrž ponovil kar svoj legendarni komentar: »Nekaj je gnilega v deželi danski …« Danski? Ja, pa ne v izvirni, ampak v njeni šentflorjanski varianti. Sam se to pot raje ozrem le v en kotiček tega šentflorjanskega mikrokozmosa, v žirovskega. Svoj čas se je moja kolumna v našem časopisu imenovala Pogledi z gorenjskega juga. Pa naj po daljšem času spet pogledam prav na ta konec. Občina Žiri namreč praznuje na isti dan kot država. Priložnost, da zapišem par besed o izbranih skupinskih in individualnih dosežkih občanov, zlasti tistih, ki so bolj po mojem okusu. Kolumna to dopušča, je bolj subjektivni kot objektivni način pisanja.

Veseli me, da bosta letos med občinskimi nagrajenci tudi moji dolgoletni sodelavki. Eno poznate, novinarko in pisateljico Mileno Miklavčič, tisto, ki piše o rečeh, ki niso za igrače – ogenj, rit in kače. Pisateljica Tončka Stanonik, ki že 30 let jezikovno ureja Žirovski občasnik, pa je zaslužna še za en ustvarjalni presežek: v svojih leposlovnih delih je umestila klekljanje na Žirovskem v slovensko literaturo. Po lanski 50-letnici delovanja si priznanje seveda zaslužita tudi nam vsem ljubi moški pevski zbor Alpina in njegov zborovodja Andrej Žakelj.

Nekaj žlahtno žirovskega si lahko to poletje ogledate v prestolnici; v galeriji Dessa v stari Ljubljani (Židovska steza) je do konca avgusta na ogled razstava o delu arhitektke Jute Krulc. Naslov: Življenje z vrtovi. Držimo pesti za zdravje te imenitne gospe, ki je aprila dopolnila 102 leti, v svojem življenju pa zasnovala celo vrsto vrtov po Sloveniji in več tudi v Žireh; prav tu domuje njen hortikulturni presežek – Vrt Tomaža Kržišnika. Nedaleč stran nastaja Kulturno središče Stare Žiri. Nastaja okrog Muzeja Žiri (Stare šole), kjer bo jutri osrednja in dvojna slovesnost. Najprej bo župan Janez Žakelj podelil občinska priznanja, potem bomo odprli prenovljeno okolico najstarejše in zdaj tudi najlepše posvetne stavbe v mestu. Prenova stavbe in okolice je trajala poldrugo desetletje, stala je že več kot poldrugi milijon. V danes modernem računalniškem žargonu bi lahko rekli, da je bilo veliko vloženega v njen hardver – v formo, razmeroma malo pa v softver – vsebino. V naslednjem obdobju bi morali več vlagati prav v to. Vsebina muzeja je bila doslej odvisna od Muzejskega društva Žiri in v njem dejavne skupine posameznikov, zdaj bi morali delo muzeja vsaj delno profesionalizirati. Muzealstvo je stroka in ne more biti še naprej odvisno od dobre volje skupinice posameznikov. Muzej Žiri kot hišo torej imamo, v njej poklicno že deluje krajevna knjižnica, muzej pa še ne.

Da ne bo nesporazuma: v naših razmerah in v t. i. kriznih časih se da veliko narediti tudi z društvenim delom. To dokazuje podvig, ki ga je po dolgih letih naposled le sklenilo Planinsko društvo Žiri. Pod vrhom Mrzlika (971 m) na zahodnem robu žirovske kotline so odprli povsem novo planinsko kočo! Na lepi točki je, mimo gre več markiranih planinskih poti, loška LPP, slovenska SPP in evropska Via Alpina. Tik pod njo je mejnik rapalske meje, glavni kamen št. 38. Od njega se v daljavi vidi Matajur, kjer je državna meja zdaj … Nema, a po svoje zgovorna priča trdoživosti slovenstva, kakor se vidi z gorenjskega juga.