Zgodovina ni niti najmanj dolgočasna

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Zanimivosti / petek, 19. junij 2015 / 09:46

Tako pravi Peter Colnar, upokojeni novinar, ki je po petnajstih letih paberkovanja po zapisih iz slovenske preteklosti izdal knjigo Slovenska kronika tisočletja. Nevsakdanji prikaz preteklosti naroda od karantanskih časov do desete vlade samostojne Slovenije.

Kranj – Peter Colnar je bil na začetku svoje poti novinar pri Gorenjskem glasu, pozneje pri Dnevniku, bil je med ustanovitelji Radia Kranj. Tudi v pokoju ga novinarska žilica ne pusti pri miru. Knjiga Slovenska kronika tisočletja, ki jo je predstavil v družbi uglednih zgodovinarjev Andreje Valič Zver in Staneta Grande ter novinarjev Jožeta Možine in Metoda Berleca, ni klasično zgodovinska. V njej prikazuje družbeno dogajanje iz slovenske zgodovine, povezane z najbolj zanimivimi osebnostmi iz naše tisočletne preteklosti. Vsak dogodek je opredeljen z natančnim datumom (ne samo letnico) dogajanja, po novinarsko kratko povzet in tudi komentiran, uspehi in neuspehi Slovencev v tisoč letih, kakor jih je zapazil avtor v petdesetih letih novinarskega dela.

Kronika zajema dogodke, ki so bili objavljeni na začetku prvega tisočletja, od prvih zapisov o slovenski preteklosti v Karantaniji, in se konča v drugem tisočletju, ko je bila imenovana deseta (Janševa) vlada v samostojni Sloveniji. Obsega 25 poglavij, začenši s Slovani in Slovenci ter Okriljem Habsburžanov, končuje pa s Slovensko pomladjo, Demokracijo in samostojnostjo, Plebiscitom in osamosvajanjem, Časom osamosvajanja, Pajdaškim kapitalizmom in V tretjem tisočletju. Vmes avtor razbije mit, da je zgodovina dolgočasna. Kje neki, nekateri naslovi so taki, kot bi jih vzeli iz današnjih »rumenih« rubrik: Napoleonova slovenska ljubica, Skrivnost Marije Terezije, Najbogatejši Slovenec, Samomor prvega poklicnega časnikarja, Hudičeva železnica, Atentat na Franca Jožefa ... Iz zgodovine zbrani drobci tudi pokažejo, da smo imeli Slovenci svoje plemstvo, da v vojskah nismo bili le navadni vojaki, pač pa tudi poveljniki (najvišji čin je imel v avstro-ogrski vojski vodja generalštaba, gorenjski rojak Blaž Žemva iz Gorij) in da prvi slovenski pesnik sploh ni bil Valentin Vodnik, pač pa Pavel Knobel, ki je svoje pesmi izdal že leta 1801 v Kranju. Prvenstvo pa mu ni priznano, najbrž zato, ker je pisal o prdcu.

Vedenje o preteklosti je pomembno, da si ljudje lahko sami ustvarijo podobo svoje identitete, je dejala zgodovinarka Andreja Valič Zver. Knjigo nezgodovinarja, ki je svoje delo napisal na poljuden, »nezatežen« način z namenom, da bi ljudje več brali, več vedeli in morda tudi pametneje živeli, je pohvalil novinar Jože Možina, zgodovinar Stane Granda pa je dejal, da je to knjiga, pisana brez nestrpnosti in vrednostnih sodb, zato upa, da bo našla pot med bralce. Vsi so se strinjali, da je vsak prispevek k slovenski zgodovini dragocen, in načeli razmišljanje o tem, da je del novejše slovenske zgodovine v šolah in učbenikih po krivici prezrt.