V spomin: Ilija T. Radaković (1923–2015)

Besedilo: Marjan Weisseisen
Kategorija: Gorenjska / ponedeljek, 8. junij 2015 / 13:30

Spoznal sem ga pred skoraj 50 leti – pogosto je s svojo družino, z ženo in sinoma, obiskal družino sestre Dušanke; Jerebovi so bili naši sosedje in prijatelji na Golniku. Bolj kot na vojaka me je vedno spominjal na profesorja, ki vse ve in znanje rad prenaša drugim, predvsem mlajšim. Lik profesorja, čeprav je vse življenje opravljal vojaško službo: že kot partizan je med NOB in po njej napredoval do najvišjega čina – do generala.

Ilija Radaković se je 6. aprila 1923 rodil v mali vasici blizu Udbine v Liki. Po končani nižji gimnaziji v Gospiću se je v Petrinji izšolal za učitelja. S 15 leti je postal SKOJ-evec, 1941 je bil sprejet v KP Jugoslavije. Kot tak se je takoj vključil v boj proti okupatorju. Še mladenič je dobival in opravljal odgovorne naloge. Konec vojne je dočakal kot podpolkovnik. Sodeloval in vodil je zaključne operacije za osvoboditev slovenskega Primorja in Trsta. Kot komisar 9. dalmatinske brigade je prišel v Kranj, kjer so ustanovili 3. tankovsko brigado. Za vzdrževanje tankov je prav on formiral mehanično delavnico v bivši Jugočeški, ki je bila zametek kasnejše Iskre Finomehanike.

Po vojni je opravljal številne funkcije, med tem tudi diplomiral na Višji vojaški akademiji. Bil je komandant Titove garde, načelnik planske uprave generalštaba JLA, namestnik sekretarja za narodno obrambo. V Ljubljani je v letih 1970–1973 služboval kot pomočnik komandanta 9. armade. Deloval je tudi v tujini (vojni ataše v Burmi).

Kot nosilec partizanske spomenice 1941 in za mnoga hrabra in modra dejanja v NOB je 1950 postal tudi narodni heroj. Ilija Radaković je bil ves čas dosleden, zvest ideji NOB. Človek, ki ni spreminjal svojih načel, pravi ambasador miru in sožitja. Za to je prejel še 17 drugih jugoslovanskih pa tudi šest odlikovanj iz tujih dežel. Bil je tudi pisec sedmih knjig. Svoj značaj je pokazal v delu Besmiselna yu ratovanja 1990–1995, kjer obsoja Miloševića in sodelavce, analitično prikaže nepotreben razpad Jugoslavije.

Med opravljanjem prvih nalog v Kranju je spoznal Kranjčanko Marinko Kokalj, bodočo ženo, s katero sta ustvarila družino. Tudi pri tem se je Ilija dokazal kot pravi mož in oče. V času službovanja in še nekaj let potem so živeli v Beogradu, leta 1998 sta se z ženo preselila v njen rodni Kranj. Kjer je Ilija Radaković kot slovenski državljan tudi umrl.

Pokopali smo ga konec aprila na kranjskem pokopališču. Z vsemi vojaškimi častmi, kot se za heroja in nosilca spomenice spodobi. Vojaško pogrebno slovesnost s častno stražo, glasbo in sprevodom ter s salvami je opravila Garda slovenske vojske.