Je zdravstvo zdravo?
Ko že vsi in vsepovsod govorijo o teh rečeh, naj primaknem še nekaj svojih besed o našem zdravstvu. Pa ne o tem, kar je vsem poznano: o aferi Radan pa o splošnem nezadovoljstvu s stanjem v zdravstvu, ki ga na različne načine izražajo tako tisti, ki zdravijo, kot tisti, ki se zdravimo. Ne bom začel na tej splošni ravni, izhajam iz svoje osebne izkušnje. Sem že v takšnih letih, da nisem več najbolj zdrav. Pa mi je dal moj osebni zdravnik napotnico na specialistični pregled in sem se prijavil v ustrezno ambulanto bolnišnice Golnik. Dolgo sem moral čakati, prejšnji petek pa je dan pregleda naposled le prišel. In o vsem, kar sem doživel tega dne v tej gorenjski bolnišnici, lahko napišem le dobro, zlasti o osebju, ki me je »obravnavalo«, od sester do zdravnice – prijazni in korektni ljudje. Okolice bolnišnice ne bom posebej hvalil; da so jo postavili na ta lepi kraj pod goro, je zasluga prejšnjih generacij. Osebno sem poznal doktorja Leva Finka (1923–2013), dolgoletnega predstojnika te ustanove, strogega in zahtevnega moža, ki je znal biti v svoji strogosti tudi duhovit.
V petek mi je bilo zdravstvo očitno usojeno. Ko sem opravil na Golniku (kakih šest reči v treh urah) sem na klopci v parku pod bolnišnico malo potelefoniral in pomislil, kaj bi še počel tistega dne. Pa sem se na hitro odločil, da ostanem v bolnišnični sferi, in sem se odpeljal v prestolnico, kjer se na eni od klinik zdravi eden od mojih bližnjih. Ta hiša ni tako imenitna, kot je golniška, ima pa častivredno zgodovino in tudi sam sem z njo že nekoliko povezan; v njej je pred leti umrla moja mama, lani pa so mi prav tu opravili tisti pregled, pri katerem zdravnik vstopi v naše telo na zadnji vhod oziroma izhod in pogleda, če je v »kanalizaciji« – v debelem črevesu in danki vse v redu. Pokazalo se je, da je pri meni zaenkrat tam spodaj še vse b. p. Tudi sicer je program Svit ena boljših reči v našem zdravstvu. Bogu hvala za vse, tudi za to, ker sem med vožnjo domov za hip zaspal, a sem se še pravočasno zbudil na levi in k sreči prazni polovici ceste …
Nekaj dni pred mojo malo bolnišnično odisejo se je pri meni doma oglasil moj znanec, ugledni slovenski zdravnik, gorenjski rojak in dolga leta predstojnik klinike, na kateri je delal doktor Radan. Zdaj je že v pokoju in lahko malo bolj poskrbi tudi za svoje zdravje – s hčerko sta se v lepem dnevu odpravila na vožnjo s kolesom. Ob njunem postanku smo pod našo lipo malo poklepetali in zdravnik je pogovor zabelil z mislijo, da »je medicina že tako napredovala, da sploh ni več zdravih ljudi«. Hm. Hotel je reči, da nas zdravijo tudi, ko to morda ni nujno potrebno. Na primer: strokovnjaki ugotovijo, da zgornja meja zdravju neškodljivega krvnega tlaka ni več 140, ampak 130. In kar naenkrat dobijo novo množico ljudi, ki jih je treba zdraviti z ustreznimi tabletami. Tako to gre.
Zdravstvo je torej po moji osebni izkušnji še kar zdravo. Nezdravo je tam, kjer se navezuje z denarjem in politiko. Poraba javnega denarja v zdravstvu je nepregledna in prevečkrat koruptivna. Tisti, ki so privrženi neoliberalnemu kapitalizmu, porečejo: pa privatizirajmo še zdravstvo! Ti, ki cenimo socialno državo in ostajamo zavezani komunitaristični paradigmi, pa kličemo: javnega zdravstva ne damo! Zdravstvo mora ostati javno, poraba javnega denarja v njem pa bolj transparentna. Sliši se lepo in enostavno. Kako to doseči, je bolj zapleteno in ne prav verjetno. Kakorkoli že: skrbimo za svoje zdravje! To je slej ko prej ena glavnih dobrot in vrednot.