Iz srca za srce

Zahvaljujem se dežurni službi Zdravstvenega zavoda Bled, posebno dežurnemu zdravniku in direktorju zavoda dr. Leopoldu Zoniku, in urgentni dežurni službi Splošne bolnice Jesenice ter vodji intenzivnega oddelka dr. Teji Arnež.

Zgodilo se je kot strela z jasnega, v noči s 4. na 5. maj 2015. Med spanjem me je prebudil čuden, tesnoben občutek in vprašala sem se, kaj pa zdaj to. Za hip sem pomislila, da morda pretiravam in da se bo že poleglo, vendar se ni. Postajalo je čedalje hujše. Tesnoben občutek je prešel v zamolklo bolečino, z obeh strani prsnega koša, kot da me hoče stisniti. Ker nisem več zdržala, sem poklicala dežurno službo Zdravstvenega doma Bled. Veliko olajšanje sem začutila, ko sem izvedela, da je dežuren dr. Leopold Zonik, moj lečeči zdravnik, ki mi je pred leti rešil življenje, ko sem doživela podoben napad. Ni bilo potrebno veliko besed, takoj je razumel, kaj je narobe, in v nekaj minutah je bil rešilni avtomobil pred domačimi vrati. Sledil je pregled EKG v Zdravstvenem domu Bled in takoj nato vožnja v Bolnišnico Jesenice. Dr. Zonik je ocenil resnost situacije, zato je poleg medicinske sestre prisedel v rešilni avto.

Med potjo mi je srce hotelo skočiti iz prsi. Težave z dihanjem so postajale vedno hujše, kljub temu da mi je bila nudena vsa možna medicinska pomoč. Ko smo prispeli v bolnišnico, sem mislila, da se bom zadušila, zato sem prosila: pomagajte, pomagajte mi. Saj vam pomagamo, so odgovorili. Res so mi učinkovito pomagali. Vse se je odvilo z bliskovito naglico in kar naenkrat sem ležala na intenzivnem oddelku vsa v cevkah. Po malem je tesnobna bolečina izginjala iz prsi in moj srčni utrip se je povrnil h kolikor toliko normalnem bitju. Bila sem še vedno v šoku, a ne preveč, da ne bi vedela, kaj se dogaja. Morda me je za hip tudi malo zmanjkalo, a tisto, kar je glavno, imela sem zaupanje v to bolnišnico in v dr. Janeza Poklukarja, direktorja bolnišnice, ki se je kljub pozni uri pojavil med medicinskim osebjem. Že njegova navzočnost ob tako pozni uri (bilo je nekaj čez polnoč) je predstavljala del pomoči. Vedela sem, da sem lahko mirna, da sem v dobrih rokah in da se nimam česa bati.

Vodja intenzivnega oddelka dr. Teja Arnež mi je pojasnila zdravstveno stanje, zato je bilo tudi lažje prenesti strah in negotovost na intenzivnem oddelku. Zjutraj sem dr. Arneževo vprašala, če bom lahko kmalu premeščena v splošni oddelek, seveda, je v smehu odvrnila, saj, kako pa izgledate, napeti ste kot Papinov lonec. Res sem bila kaj kmalu v sobi splošnega kardiološkega oddelka. Nujen del medicinske pomoči je bil končan, nadaljeval se je proces umiritve srca pod strogim zdravniškim nadzorom.

Ko me je kasneje v domači postelji prebudilo gorjansko sonce, so se mi zdele planine lepše, travniki bolj zeleni, nebo bolj modro. Zajel me je nepopisen val veselja do življenja. Pomislila sem, da so moja nebesa tu, kjer živijo dobri angeli, ki delujejo iz srca za srce in so mi s tem dali še nekaj zemeljskega časa.

Marta Dominika Jelačin, Zg. Gorje