Svet odkriva z bosimi nogami

Marko Roblek že osem let teče bos, tudi na maratonih. Podplate ima že dodobra utrjene, koža je z leti postala debelejša, a mehkejša. Izboljšala se mu je tehnika teka. Nasploh mu je všeč življenje, kakršnega so imeli naši daljni predniki, in temu sledi na vseh področjih, tudi pri prehrani, oblačenju, opremi stanovanja. Njegov moto je: manj je več.

Marko Roblek je v slovenski javnosti poznan kot bosi tekač, nekakšen začetnik bosega teka pri nas. Star je 38 let, z družino, ženo in tremi otroki, živi v Bašlju. Pogovarjala sva se o bosem teku pa tudi o marsičem drugem.

Ko sem se peljala na pogovor, sem razmišljala, ali boste prišli bosi ali obuti.

»Dobro vprašanje. Tudi na delovnem mestu sem večkrat bos, predvsem poleti. Danes imam obute minimalistične čevlje. Ta obutev je najboljši približek bosi hoji. So dovolj široki, ni nobenega blaženja, brez dvignjenih pet, brez vseh dodatkov. Drugih čevljev sploh ne nosim.«

Tudi tečete bosi. Vedno?

»Ko so primerne temperature in ko je primerna podlaga. Za zahtevnejše terene izberem minimalistično obutev. Upoštevam zdravo pamet. Ne grem ven za vsako ceno bos, čeprav je biti bos ultimativno, kar se tiče teka. Superg nisem obul že okrog sedem let.«

Začela sva z bosim tekom, večino vašega življenja pa ste vendarle tekli obuti?

»Drži. Teči sem začel leta 1992, bolj za šalo kot zares, kot srednješolec, ki se je navdušil nad tekom zato, ker mi drugi športi niso ležali, tek pa se mi je zdel dokaj preprost. Prvi maraton sem pretekel v dvoranskih copatih, za katere bi danes tekaški strokovnjak rekel, da si bom v njih še kaj naredil. Zanimivo, da so po dvajsetih letih, kolikor jih bo kmalu od mojega prvega maratona, moji današnji čevlji zelo podobni prav tistim.«

Zakaj odločitev za bosi tek?

»Ko sem se bližal tridesetim, sem imel kot tekač vedno več težav, poleg številnih žuljev največ z bolečinami v kolenih, tudi v kolkih, gležnjih. To mi je jemalo voljo do teka, do rekreacije nasploh. Odločitev za bosi tek je prišla povsem po naključju. V tistem obdobju, bilo je leta 2007, smo ustanovili društvo Vitezi dobrega teka, za šalo smo poskusili teči tudi bosi. Meni je to neverjetno ustrezalo in sem se bosi tek odločil bolj raziskati. Niso me več bolela kolena in to je bil prvi znak, da nekaj očitno delam drugače. Po prebiranju znanstvene literature sem ugotovil, da ima tehnika teka bistveno večjo vlogo pri tekaških poškodbah, kot so o tem govorili. Z bosim tekom se mi je spremenila prav tehnika teka. Poleg znanstvene podlage tudi evolucija govori v prid temu, da imamo čim manj na nogah.«

Je bilo kaj začetnih težav?

»Hitro sem se otresel žuljev, ko noge še niso bile vajene teči bose. Vsega skupaj sem se lotil zelo postopno. Za tranzicijo iz obutega človeka v bosega si je treba vzeti čas, ne gre kar čez noč. Poslušati je treba svoje telo, tehnika se sama po sebi začne urejati. Brez težav sem bos pretekel tudi maraton. Z bosim tekom sem našel novo ljubezen do teka – in to razmerje še kar traja.«

Je odkrivati svet z bosimi nogami drugače kot obut?

»Na vsak način. Razlika je velika. Z vsemi živčnimi končiči, mišičnimi in kostnimi strukturami v stopalu kar naenkrat noga dela tisto, za kar je ustvarjena. Nihče se ni rodil obut. Z bosimi nogami smo popolnoma opremljeni za gibanje. Stopalo je vstopna točka za dojemanje okolice. Pri bosem teku ali hoji si nežnejši, dobiš osnovne informacije, ki ti povedo, kam postaviti nogo, kako se odzvati, česar čevlji ne dopuščajo. Ko obuješ čevlje, podzavestno dobiš tudi neko lažno varnost. Današnja obutev je večinoma preozka in noga se deformira, oslabi. Če je noga desetletja zaprta v krsto za stopala, kot je nekdo poimenoval današnjo obutev, ni čudnega, da atrofira, koža se stanjša, postane občutljivejša. Imajo pa naše noge neverjetno sposobnost adaptacije, ki pa mora biti postopna.«

Koliko maratonov ste že pretekli bosi?

»Mislim, da sedem. Vseh skupaj pa v skoraj dvajsetih letih med petdeset in šestdeset. Leta 1996 sem pretekel prvega. To je bil Ljubljanski maraton.«

Predstavljam si, da bosi tečete počasneje kot obuti?

»Bos sem maraton uspel najhitreje preteči v dobrih štirih urah. Ko sem tekel obut, sem bil veliko mlajši, tudi cilj je bil drugačen. Polovičko sem odtekel v eni uri šestnajst minut, maraton pa v dveh urah dvainpetdeset. Če bi takrat tekel bos, verjamem, da ne bi tekel nič počasneje. To sem videl tudi zadnja leta. Lani sem maraton v Berlinu odtekel v štirih urah in dvanajstih minutah, v Ljubljani potem v sandalih v štirih urah in pol. Ni razlike. Bos lahko tečeš enako hitro, če ne celo hitreje, seveda če je podlaga za to primerna. Na Nočni 10ki je najhitrejši bosi tekač Boštjan Urankar progo pretekel v petintridesetih minutah, ko to razdaljo teče drugje obut, je ne preteče nič hitreje.«

Kakšni so vaši podplati?

»Noga je daleč od tega, da bi delovala zanemarjeno. Prej sem imel na podplatih tanjšo kožo, bolj suho, bolj občutljivo. Sedaj imam kožo debelejšo, ampak mehkejšo. Ni pa to trda koža. Bolj prožne so strukture v stopalu. Tudi vezi so močnejše, kosti so se okrepile. Palec sem imel prej ukrivljen navznoter, sedaj se je že skoraj poravnal. Poglejte, kako imajo palec na nogi otroci, pa boste videli, kaj potem lahko naredi obutev. Ko imaš deformiran palec na nogi, je deformirana noga, biomehanika telesa se začne podirati. Z bosim tekom in hojo sem ohranil vso občutljivost, spremenil pa tehniko. Zelo nežno pristajam, ne odrivam se več od tal, ampak nogo dvigam.«

Biti bos je le en del vašega celostnega pogleda na življenje. Dodali ste tudi spremembo v prehrani.

»Leta 2010 po maratonu zaradi poškodbe nisem treniral, jedel sem tako kot prej, se začel rediti, raziskoval, ali je možno shujšati tudi kako drugače. Pravijo: manj jej, več se rekreiraj, pa boš shujšal. Ta manj jej se tako pri meni kot pri večini ne obnese. Začel sem raziskovati prehrano, prišel do nekaj zanimivih knjig, ki so govorile o tem, da če ogljikove hidrate zamenjaš z maščobami, se ti uravna apetit, telo začne samo urejati odvečno maščobo, izboljša se počutje. Odkril sem paleo koncept. Poskusil sem in na meni je deloval. Prve tedne je bilo hudo, ker sem imel odtegnitveni sindrom od sladkorja. Nehal sem jesti sladkor, žitarice, prežgana rastlinska olja. Ugotovil sem, da se tudi regeneriram hitreje, imam manj težav s prehrano, tudi teža mi je šla hitro navzdol, praktično brez rekreacije. Paleo v osnovi posnema tisto, za kar smo genetsko najbolj prilagojeni.«

Kaj ste jedli danes zjutraj?

»Pravzaprav nič. Nekaj let sem za zajtrk jedel največkrat jajca s slanino, zraven zelenjavo, sadje. Pojedel sem tudi po šest jajc naenkrat in potem na hrano nisem mislil tudi po osem ur. Že kar nekaj časa ne zajtrkujem več, ker sem ugotovil, da mi jesti zjutraj ne ustreza. Zjutraj sedaj spijem čaj ali kavo in s prvim obrokom začnem šele po dvanajsti ali po drugi uri. Popoldan ali zvečer pojem še kakšen obrok, dva. Kalorij zaužijem enako kot prej, le v manjšem časovnem obdobju. To mi neprimerno bolj ustreza. Jem predvsem meso vseh vrst, tudi drobovino, zelenjavo, sadje, domače orehe, jajca v ogromnih količinah. Paleo se prehranjuje tudi žena. Obema to ustreza. Lažje spiva, bolje funkcionirava, manj sva nervozna, hormonsko nestabilna, ne nazadnje se tudi manj prepirava. Otrokoma pa postreževa tudi drugo hrano. Je pa dejstvo, da zgledi vlečejo in tudi otroci imajo zelo radi paleo hrano.«

Kaj vam je prinesla poenostavitev življenja?

»Bistveno širši pogled na svet, več življenjskih užitkov in doživetij, kot sem si prej z vso navlako, ki sem jo kopičil, sploh lahko predstavljal. Manj je več, je moje vodilo. Veliko stvari v našem življenju je redundantnih in tega se ne zavedamo. Včasih se je treba malce zazreti okoli sebe in kakšno stvar namensko zavreči.«