Zadaj hrup, spredaj kaos

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 1. junij 2015 / 12:53

Prejšnji teden sta bili v Kulturnem domu v Medvodah premiera in prva ponovitev komedije Hrup za odrom Michaela Frayna v režiji Braneta Kraljeviča. Igralska ekipa KUD-a Fofite še enkrat znova dokazuje, da ji ni para, tudi za odrom ne.

Medvode – Zgodba v predstavi je namreč zgodba o predstavi, v kateri se tisto, kar se dogaja za odrom, odraža tudi na njem. Popolna zmešnjava namreč. Ampak če sledim zapisanemu v podnaslovu, lahko brez vsakršnega dvoma zapišem, da je tisto, kar smo videli na osrednjem medvoškem odru, poleg drugih kvalitet gledališke ekipe KUD-a Fofite zagotovo tudi odraz njegove notranje homogenosti. Vedno znova dobim občutek, da se v skupini zavedajo, da je predstava v celoti tako dobra, kot je dober njen najslabši člen. In slabega člena v njihovi ekipi preprosto ni. To so ljudje, ki vedno znova dokazujejo, da je ljubiteljsko gledališče pomembna točka v njihovem življenjskem vsakdanu. Samo predstavljam si lahko njihovo letošnjo nervozo, ker zaradi zasedenosti dvorane in njenega preddverja vaj in premiere niso mogli izpeljati že mesec ali dva prej.

Fraynova komedija Hrup za odrom vse od svojega nastanka leta 1982 velja za eno od najbolj uprizarjanih besedil, priljubljeno tudi na slovenskih odrih, tako na profesionalnih kot ljubiteljskih. Gre namreč za odlično gledališko komedijo o gledališču, saj pripoveduje zgodbo o gledališki skupini, ki se preživlja z igranjem lahkotnih komadov. Kot komediji pritiče, tudi Hrup za odrom prikazuje in smeši človeške napake, ker pa je tema gledališče samo, avtor vanjo vključi vse mogoče gledališke kikse, od teksta do igre in vse, kar je vmes.

Medvoška uprizoritev ima tri dele z dvema kratkima premoroma, saj je dvakrat na odru treba obrniti sceno. V prvem dejanju torej gledamo igralsko skupino na zadnji vaji pred premiero. V odrski zgodbi, ki se dogaja v podeželski vili, kjer se hkrati znajdejo oskrbnica, nepremičninski posrednik z ljubico, lastnika, vlomilec in šejk, ki želi hišo najeti, se pravzaprav ne zgodi nič pretresljivega, razen stokrat odprtih vrat in variacij na temo 'sardine so – sardin ni'. Bolj je bistveno to, da igralci, ki nastopajo v tej predstavi, še vedno niso dovolj dobro pripravljeni na premiero. Ta ne zna teksta na pamet, onega moti, da nosi kovčke naokrog, tretji sploh ne ve natančno, kaj igra. Zadnja vaja je čista katastrofa. Prav to jo dela komično. Igralci se obračajo v dvorano, kjer med publiko sedi tudi režiser predstave v igri, kar dogajanje na odru dela za realno. »Tako je, kadar delamo predstave,« je rekel sosed, tudi ljubiteljski režiser in igralec. Igralci odlično na odru delajo zmedo in včasih ne vemo, ali gre za predstavo ali predstavo v predstavi. Kar je odlično in zelo zabava.

V drugem delu se scena obrne, saj v predstavi gledamo dogajanje za odrom. Scena je sicer pika na i uprizoritvi in deluje kot ena sama velika Mondrianova slika, ki nam vseskozi želi priklicati občutek reda, tega pa ni in ni. Na sporedu je matineja, nekakšna predpremiera, v kateri gledamo še večjo zmešnjavo. Poslušamo enako besedilo, le da ga spremljamo z nasprotne strani kulis. Če smo se v prvem delu smejali gledališkim napakam, tu navdušujejo človeške 'napake', ljubosumje, prevare, egoizem, lažne obtožbe ... To, kar se dogaja na oni strani, lahko le slišimo in sklepamo. Pri tem dogajanje zadaj ponuja dvojno mero smeha.

Ker pa gledalci vseeno želimo še enkrat pogledati na drugo stran odra, kako jim je uspela večerna premiera, nam v predstavi to omogočijo v tretjem dejanju. In imamo kaj videti. Predstava je čista katastrofa, igralci bolj igrajo sebe kot predstavo, v dvorani pa smeh zraste še za stopničko višje. Dve uri mineta v slogu vprašanja na koncu – češ, a je že toliko ura?

Fofitejeva igralska ekipa je izjemna, tudi tokrat navdušuje njihova klasična zasedba: Katja Kutnjak, Andraž Hafner, Jure Galičič, Maša Kavčič, Taja Vratarič, Matej Ulčar, Monika Jekler, Džoni Balloni in Zvone Nagode. Vsi enaki, vsi enakopravni, tako za kot pred kulisami. Predstavo je režiral hišni režiser Brane Kraljevič, kot dramaturg mu je bil seveda znova v podporo Janez Vencelj. Fofitejev Hrup za odrom je gledališki komad, ki spravlja v dobro voljo. Ponovno jeseni, ko bodo sledile ponovitve in bodo popravili vsa vrata ter v ribarnici nabavili še kakšen ducat sardin.