Nesrečni nomadi našega stoletja

Besedilo: Marko Jenšterle
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 1. junij 2015 / 13:07

Čeprav danes živimo v svetu, za katerega pravimo, da je globalna vas, saj v njem ni več mogoče zadrževati informacij na nekoč strogo varovanih državnih mejah, se po tej vasi še vedno ni mogoče svobodno sprehajati. Oziroma drugače. Sprehajati se je mogoče, vendar le v eni smeri. V smeri razvitih proti nerazvitim, obratna smer pa je še zmeraj zaprta. Na ameriškem kontinentu to pomeni, da se ljudje lahko prosto premikajo od severa proti jugu, se pravi iz Kanade ter ZDA proti Mehiki, pot v nasprotni smeri pa se konča pri zidu, ki so ga na svoji južni meji zgradile ZDA. V Evropi je eden najpomembnejših datumov 9. november 1989, ko je padel Berlinski zid, simbol hladne vojne. Njegov padec je pomenil tudi konec komunističnih režimov v Vzhodni Evropi. Zid so v vzhodni Nemčiji začeli graditi leta 1961, njegov pobudnik je bil Walter Ulbricht, seveda z blagoslovom tedanjega sovjetskega vodje Nikite Hruščova. Precej let po padcu zidu so padle tudi meje v združeni Evropi. Danes se tudi Slovenci lahko prosto gibljemo po tem velikem teritoriju in na njem plačujemo s skupno valuto. Toda medtem ko se je Evropa združila, je na svojih zunanjih mejah še naprej ohranila strog nadzor priseljevanja. Prav nič drugače, kot to počnejo na meji z Mehiko tudi ZDA. Apetitov po priseljevanju v svet razvite Evrope, ki je tudi s svojo krizo za velik del svetovnega prebivalstva še vedno nedosegljiv raj na zemlji, je ogromno. Največji pa so med tistimi, ki prihajajo iz lačne Afrike. Njihov pritisk ni enak na vse evropske države. Najmočnejši je na tiste, v katerih že govorijo njihov jezik. Se pravi predvsem francoščino in angleščino. Razlogi so znani, najbolj pa jih ilustrira tale grafit, ki sem ga nekoč videl na ulicah Pariza in pravi: »Mi smo zato tu, ker ste bili vi tam.«

Pred dnevi je predsednik vlade Miro Cerar v državnem zboru v odgovoru na poslansko vprašanje obljubil, da bo Slovenija pri urejanju problematike beguncev solidarna z drugimi članici Evropske unije, glede kvot, ki jih je predlagala Evropska komisija, pa dodal, da je potreben temeljit premislek, saj ne moremo obljubljati več, kot zmoremo. Slovenija bi morala po teh kvotah prevzeti 1,15 odstotka oseb, ki potrebujejo zaščito in so že v EU, ter 207 ali 1,03 odstotka od skupaj 20 tisoč beguncev zunaj EU. Naš premier je aprila na izrednem vrhu EU o begunski krizi v Sredozemlju dejal, da bi Slovenija lahko sprejela od 15 do 20 beguncev.

Če pustimo ob strani, da imajo tako naši kot evropski politiki pri reševanju problematike najprej pred očmi denar in šele nato čisto konkretna človeška življenja, pri slovenski »protiponudbi« zbode predvsem njena sramotno nizka številka. Toliko bolj, če vemo, da smo imeli v času vojne v Jugoslaviji v Sloveniji na tisoče beguncev iz delov naše nekdaj skupne države, a smo kljub temu preživeli. V spominih na tiste čase bi tudi težko govorili, da nam je bilo zelo hudo. Bili smo predvsem srečni, da smo na izhodu iz nekdanje države plačali tako nizko ceno.