
Pred četrt stoletja niso oddali orožja
V soboto, na dan veteranov vojne za Slovenijo, so v Radovljici pripravili srečanje vseh tedanjih poveljnikov občinskih štabov Teritorialne obrambe, ki kljub povelju orožja niso predali Jugoslovanski ljudski armadi.
Radovljica – V nedeljo, 17. maja, je minilo natanko 25 let od povelja tedanjega komandanta Teritorialne obrambe Slovenije, po katerem bi morali vsi občinski štabi TO orožje iz svojih skladišč predati tedanji JLA. Šestnajst poveljnikov od skupaj šestdesetih se je takrat odločilo, da ukaza ne bodo ubogali; na Gorenjskem vsi, razen Škofje Loke, kjer so orožje že sicer hranili v prostorih tamkajšnje vojašnice. Ohranjeno orožje je predstavljalo glavnino oborožitve med osamosvojitveno vojno leta 1991.
Šestnajst poveljnikov štabov, ki niso oddali orožja, se je prvič v Radovljici srečalo pred petnajstimi leti, večina se je udeležila tudi sobotnega srečanja v Radovljici, kjer jih je ob obletnici nagovoril tudi načelnik Generalštaba Slovenske vojske generalmajor dr. Andrej Osterman. Poudaril je, da je njihovo ravnanje predstavljalo enega najbolj odločilnih dejavnikov slovenske osamosvojitvene vojne, ki se je zanje začela maja leta 1990. Z njim so se strinjali tudi udeleženci srečanja, ki so poudarili, da je bila odločitev, da ne oddajo orožja, pravzaprav prvi vojaški dogodek, ki je kasneje vplival na razvoj dogajanja v vojni za Slovenijo. »Za to, da ne oddamo orožja, se nas je odločila približno četrtina. Na ta način smo dali signal, kako se bo Teritorialna obramba odzvala v primeru oboroženega spopada.«
Kot so še dejali udeleženci srečanja, si 25 let po tistih prelomnih dogodkih želijo več podpore lokalnih skupnosti in več splošnega družbenega priznanja, zato so bili toliko bolj zadovoljni s potrditvijo, ki jim jo je v soboto izrekel general Osterman. »Odločitve, da orožja ne predamo, so bile izključno naše. Takrat ni bilo nobene politike, ki bi nam dajala navodila, kako ravnati. Šlo je za naš ukrep, posledico naše miselnosti, ki ni bila politična, ampak samo slovenska, zavedna in domoljubna. Zaradi tega, menim, si zaslužimo spoštovanje,« je dejal Leopold Kores iz Šmarja pri Jelšah.