Vizija – pogled naprej?

Pišemo o srečnih trenutkih, ki jih doživljamo, in o težavah, ki jih imamo. Le zakaj se ne bi naravnali proti srečnemu in veselemu doživljanju vsakdanjika. Ko ujamemo pravo smer, je popolnoma normalno, da gremo enkrat gor in drugič dol. Pomembno je, da imamo pravo smer. Zdi se, da takšni ljudje niso v večini. Ja, na plakatih in v reklamah so, več ko pa se z ljudmi pogovarjamo o sebi in svojem notranjem svetu, manj smo o tem prepričani.

Delo si olajšamo, ko vemo, kaj natančno hočemo. Smer si lahko določimo z izoblikovanjem vizije – kam želimo priti in kaj želimo postati. Če v podjetjih (predvsem velikih in uspešnih) namenjajo veliko časa in denarja, da v nekaj stavkih napišejo vizijo, potem mora to že biti najmanj koristno. Podobno je v osebnem in zakonskem življenju. To nam sicer vzame več časa, kot si mislimo, je pa zelo koristno. Najprej pa moramo v tem videti smisel.

Ko sva bila z ženo Mojco pred mnogimi leti prvič na delavnici za izboljšanje zakonskega odnosa, smo se pogovarjali tudi o viziji najinega zakona. Kam hočem priti v svojem zakonu? Kaj bova počela? Kje bova živela? Kako bova gradila najino intimo? Kako in kdaj se bova pogovarjala? Koliko časa bova namenjala hobijem, prijateljem, staršem? Kako bova vzgajala otroke? Katere so najpomembnejše vrednote, za katere se bova trudila? ... Bolj kot je konkretno, boljše je. Vizijo – pogled naprej – je potrebno zapisati, jo občasno prebrati in dopolnjevati. Jaz/midva jo imava kar na majhnem listku v denarnici. Kar sva zapisala, sva še nekajkrat prebrala, nato skoraj pozabila in čez leta spet prebrala. In glej ga šmenta: skoraj vse se je uresničilo. Neverjetno. Seveda ne brez dela in truda. Postopoma – 15 let zavestnega zakona. Saj če delaš, rezultati ne morejo izostati. Zelo je pomembno, da ugotovimo svoje želje in potrebe, jih uskladimo in pričnemo delati. Ko vemo, kaj in kam hočemo, ostane le še vprašanje, kako to doseči.

Kljub vsemu so to še vedno samo človeški izračuni. In vse ni v naših rokah in vse ni v naši moči. Pa vendar nam jasna naravnanost v prihodnost pomaga dosegati cilje z upanjem. Če danes nisem zmagal, bom pa jutri, če ta vrata niso bila prava, bodo pa naslednja, ko sem premagal pet ovir, jih bom pa še pet … ali pa deset. Pomembno je, da ne odnehamo stremeti k svojim željam. Pa vendar se še tisto, kar smo prepričani, da obvladujemo, včasih podere, in se zdi, da so se načrti obrnili proti nam. Potrebno je veliko vere, da si upamo priznati, da so celo težke preizkušnje del celote, ki deluje nam v prid. Takšna življenjska drža povečuje ponižnost in spoštljivost do samega sebe in do sočloveka in do vsega, kar nas obdaja. Svoj pogled v prihodnost in svoje cilje bomo še veliko lažje uskladili, ko bomo vedeli, zakaj smo sploh tu. Ko to ugotavljamo, imamo vsak dan manj razlogov, da si ne bi drug drugemu pomagali na poti k sreči. Le zakaj bi si nagajali!